Vrednotenje učinkov zaviranja proteasoma na živost in fenotip primarnih človeških mezenhimskih matičnih/stromalnih celicah in vitroBlaževič Arko, Ana (Avtor) Gobec, Martina (Mentor) Zupan, Janja (Komentor) mezenhimske matične/stromalne celiceproteasom/imunoproteasomfenotipživostimunomodulacijazaviralci proteasomovUbikvitin–proteasomski sistem (UPS) je osrednji mehanizem za znotrajcelično razgradnjo proteinov. Ključni encim v UPS je konstitutivni proteasom, ki ohranja celično homeostazo z razgradnjo napačno zvitih, poškodovanih ali regulatornih proteinov ter posledično vpliva na regulacijo signalnih poti, uravnavanje celičnega cikla ter druge znotrajcelične procese. Nedavne raziskave poudarjajo pomen teh signalnih poti pri mezenhimskih matičnih/stromalnih celicah (MSC). Študije kažejo, da lahko v vnetnih ali hipoksičnih pogojih konstitutivni proteasom preide v imunoproteasom, kar spremeni fenotip MSC in poveča imunogenost MSC ter dovzetnost za zavrnitev pri alogenski transplantaciji. V okviru magistrske naloge smo želeli ovrednotiti, ali selektivno zaviranje katalitične podenote β5i oziroma β1i v MSC vpliva na njihovo živost ali fenotip. V ta namen smo celice izpostavili selektivnim zaviralcem posameznih podenot. V eksperimentalnih pogojih smo uporabili v klinični praksi uporabljen pan-proteasomski zaviralec karfilzomib ter spojini, ki selektivno zavirata bodisi β1i bodisi β5i podenoto imunoproteasoma. Po izpostavitvi celic smo vrednotili njihovo živost ter morebitni premik v fenotipu celičnih označevalcev CD14, CD19, CD45, CD73 in CD90. Pod danimi eksperimentalnimi pogoji nismo zaznali statistično značilnih učinkov zaviralcev ne na živost ne na izbran fenotip. V nadaljevanju smo izolirali celične supernatante, da bi proučili izločanje citokinov v celično mikrookolje. Analiza rezultatov pretočne citometrije ni pokazala statistično značilnega vpliva zaviralcev proteasoma na izločanje citokinov. Nadalje smo preko kvantitativne verižne reakcije s polimerazo v realnem času (qPCR) želeli izvedeti, kako se spreminja izražanje genov za vaskularni endoteljiski dejavnik A (VEGFA), za indolamin 2,3-dioksigenazo 1 (IDO1) in transformirajoči rastni dejavnik β1 (TGFB1). Statistične analize so pokazale učinek zaviranja proteasoma le na IDO1. Zaključki raziskav so preliminarni in temeljijo na majhnem naboru vzorcev. V nadaljevanju raziskav bi zato povečali število vzorcev, s čimer bi dosegli boljšo statistično reprezentativnost, preučili pa bi tudi vpliv na izražanje omenjenih genov in citokinov po stimulaciji z vnetnimi dejavniki in drugimi stresnimi pogoji, ki spodbudijo premik k imunomodulatornemu fenotipu MSC.[A. Blaževič Arko]20262026-06-25 08:45:07Magistrsko delo/naloga184072sl