Primerjalni pogled na slovenski model upravljanja z državnimi podjetjiZakelšek, Mitja (Avtor) Juhart, Miha (Mentor) gospodarske družbe v državni lastilastniška politika državekorporativno upravljanjeZakon o Slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1)strategija upravljanja naložb države (OdSUND-1)Slovenski državni holding (SDH)Kapitalska družba (KAD)OECDDržavna podjetja v Sloveniji ni mogoče razumeti brez osvetlitve zgodovinsko pogojenih protislovij slovenske družbe, ki jo bremenijo deficit narodne (samo)zavesti, ideološka delitev, dediščina socializma, odpor do liberalno tržne ureditve in politizacija vseh družbenih podsistemov. Po stopnji udeleženosti države v gospodarstvu sodi Slovenija v vrh držav EU in OECD. Za njeno prihodnost je zato usodnega pomena, da se sooči (tudi) s temnimi platmi državnega kapitalizma. Te se na normativni ravni kažejo v slabostih lastniške strategije Slovenije (OdSUND-1), ki je bila pripravljena v ozkem političnem krogu, brez sodelovanja stroke, gospodarstva in javnosti. Njena vsebina temelji na administrativnem opisu portfelja podjetij, brez jasne opredelitve razlogov za državno lastništvo na ravni posameznega podjetja in povezave s splošno in sektorskimi strategijami države. Strategija a priori favorizira državna podjetja, brez upoštevanja alternativ za doseganje ciljev v javnem interesu (npr. širša javna uprava, javno zasebna partnerstva in trg). Poudarek je na (pre)ozko definiranih finančnih ciljih družb, medtem ko so strateški cilji nedorečeni in jih v praksi – namesto politike – sproti določa SDH. Vlada o izvajanju strategije javno ne poroča in ne prevzema politične odgovornosti za upravljanje, čeprav ima sama položaj upravljavke sistemsko pomembnih državnih podjetij in odločilno vlogo pri delovanju SDH kot krovnega upravljavca. Pri SDH in KAD izstopa nejasna opredelitev njunih javnih mandatov, kar omogoča zasledovanje poslovnih ciljev, ki niso v javnem interesu. Reforma modela upravljanja bi morala omejiti možnosti zlorabe t. i. nacionalnega interesa pri ustanavljanju in delovanju državnih podjetij ter po nemškem vzoru uzakoniti načelo subsidiarnosti (državna podjetja kot ultima ratio). Ob tem bi bilo treba bolj upoštevati specifike državnih podjetij (npr. razpetost med (ne)komercialne cilje in problem pomnožitve agencijskih stroškov) in preusmeriti politiko iz strankarskega oportunizma v izboljšanje širših pogojev delovanja države, ki vplivajo na učinkovitost lastniškega upravljanja (npr. delujoč političen sistem in državne institucije, vladavina prava, dostopne javne storitve in vzpodbujanje konkurenčnosti gospodarstva).M. Zakelšek20262026-06-24 09:00:06Doktorsko delo/naloga184029sl