Prvi stik in zgodnja navezanost z vidika socialnega dela z družino v obporodnem obdobjuMramor, Eva (Avtor) Mešl, Nina (Mentor) obporodno obdobjezgodnja navezanoststik koža na kožopsihosocialna podporasocialno delo z družinoNamen magistrskega dela je osvetliti vlogo socialnega dela pri zgodnji podpori družinam, njegovo umeščanje v delovni tim porodnišnice ter prispevek k zdravju in blaginji otrok glede na pomen zgodnjih interakcij. Razvidnejša prisotnost socialnih delavk v obporodnem obdobju lahko prispeva k primarni preventivi, etični praksi varstva in zaščite otrok ter podpori staršev tako v njihovi osebni razvijajoči se izkušnji starševstva kot tudi v stiskah in pritiskih okolja, s katerimi se srečujejo. Teoretična izhodišča s spoznanji o razvoju navezanosti v najzgodnejšem obdobju otrokovega življenja temeljijo na predpostavki, da zadovoljive medosebne vezi pomembno oblikujejo njegov notranji svet in občutek varnosti. Pri tem pomembno spodbudo predstavljajo poporodne prakse, ki prispevajo k odzivnosti staršev na otrokove potrebe. Poseben poudarek je namenjen praksi sobivanja in stika koža na kožo, saj ta spodbuja regulacijo otroka in vzpostavljanje bližine, pri čemer predstavim pomen njenega ohranjanja tudi v specifičnih poporodnih okoliščinah. Proces hranjenja prikažem kot prostor za vzpostavljanje odnosne varnosti. Dojenje je umeščeno v širši kontekst temeljnih pravic otroka in matere ter mednarodnih zavez, pri čemer je vloga socialnega dela, v skladu z etičnimi načeli in strokovnimi kompetencami, predvsem v podpori staršem in v prepoznavanju socialnih, ekonomskih in sistemskih dejavnikov, ki lahko ovirajo dojenje. Teoretični del naslavlja tudi prostor socialnega dela v obporodni podpori družini, pri čemer predstavim znanstveno in strokovno opredelitev vloge socialnega dela v tem obdobju, mednarodne prakse dela ter izpostavim nekatere konceptualne pristope socialnega dela z družino. Obporodno obdobje je predstavljeno kot vstopna točka za celostno podporo družinam, zlasti v kompleksnih življenjskih okoliščinah. Posebna pozornost je namenjena tudi priložnostim za izboljšanje socialnodelovne podpore družinam s poudarkom na zgodnji in sistemski umeščenosti tudi v kontekstu varstva in zaščite otrok. Kljub mednarodnim priporočilom obstajajo sistemske vrzeli in pomanjkanje univerzalno priznane definicije stika koža na kožo, zato sem si v empiričnem delu raziskave prizadevala preveriti tudi ta razkorak. Metodologija raziskave temelji na kombiniranem in dvofaznem raziskovalnem pristopu: v prvi fazi so bili podatki zbrani s pomočjo vprašalnika na priložnostnem vzorcu polnoletnih bioloških mater, ki so rodile v eni od slovenskih porodnišnic. V drugi fazi sem izvedla narativne intervjuje z enajstimi materami, ki so izrazile pripravljenost za sodelovanje v prvi fazi raziskave. Naracije mater so omogočile poglobljen vpogled v njihove subjektivne izkušnje glede prvega stika z otrokom, retrospektivni pogled nanj, na proces vzpostavljanja navezanosti in hranjenja ter tudi v prepoznavanje varovalnih dejavnikov. Takšen pristop je omogočil metodološko triangulacijo, saj kvantitativni podatki prispevajo k širšemu pregledu značilnosti pojava, kvalitativni pa k razumevanju njegovih globljih, izkustvenih dimenzij. Rezultati kažejo na to, da je stik koža na kožo v slovenskih porodnišnicah večinoma uveljavljena poporodna praksa, vendar k njegovemu trajanju in kakovosti pomembno prispevajo okoliščine poroda. Navezanost med starši in otrokom ni odvisna le od prvega stika, temveč se razvija postopoma skozi kontinuirane interakcije, skrb in odzivnost. Kot ključni so se izkazali odnos in komunikacija zdravstvenega osebja ter individualizirana in celostna oskrba, ob čemer rezultati izpostavljajo tudi pomanjkljivo integracijo psihosocialne podpore v porodnišnično okolje in neizkoriščeno vlogo socialnega dela v obporodnem obdobju. Sklepne ugotovitve magistrskega dela lahko podprejo razvoj znanja za ravnanje socialnih delavk pri ozaveščeni in učinkoviti spodbudi ter krepitvi zgodnjih interakcij med otrokom in starši. Na podlagi ugotovitev sem predstavila nekaj predlogov in priložnosti za izboljšanje podpore in pomoči družinam v obporodnem obdobju, ki se dotikajo tako ravni izobraževanja in prakse kot tudi sistemskih ureditev. Ti poudarjajo potrebo po dodatnem izobraževanju strokovnih delavk, podpori staršem – z vključitvijo vsebin o zgodnjem navezovanju, dojenju in psihosocialni podpori v program šole za starše; po večji vključenosti očetov; razvoju strokovnih usmeritev za prispevek socialnega dela k dojenju ter po dostopnih oblikah podpore in pomoči v predporodnem obdobju, ob in po njem, pri čemer si je v nadaljnje pomembno prizadevati za izboljšanje interdisciplinarne podpore v slovenskih porodnišnicah ter za raziskovanje izkušenj skupin z različnimi specifičnimi potrebami.20262026-06-20 09:01:51Magistrsko delo/naloga183907sl