Doživljanje odraščanja v družini z visoko konfliktnimi starši in odpuščanje pri odraslih otrocihKrese, Petra (Avtor) Simonič, Barbara (Mentor) disfunkcionalna družinavisoko konfliktni staršitelesne senzaciječustvena doživljanjarelacijska travmazamera in krivicafenomenološka raziskavaodpuščanjeMagistrsko delo preučuje, kako so posamezniki doživljali odraščanje v družinah z visoko konfliktnimi starši ter kako so dojemali proces odpuščanja staršem v odraslosti. S kvalitativno raziskavo, ki je bila izvedena na sedmih udeležencih, se je ugotavljalo, kako takšno okolje in življenjski dogodki oblikujejo posameznika. Proučevani so bili občutki udeležencev v otroštvu glede na konfliktno okolje, njihovo dojemanje dogodkov iz otroštva in mladostništva v odraslosti ter percepcija primarne družine. Raziskava se osredotoča tudi na vprašanje krivice, ki so jo morda udeleženci občutili, ter na to, ali menijo, da jim je bilo odvzeto brezskrbno otroštvo. Poseben poudarek je bil namenjen procesu odpuščanja, pri čemer se je ugotavljalo, kako so ga posamezniki razumeli in doživljali, ne glede na to, ali so že prehodili lastni proces odpuščanja. Raziskava tudi preučuje, ali udeleženci menijo, da je odpuščanje nujno potrebno za nadaljevanje kvalitetnega življenja. Udeleženci so opisovali svoje telesne senzacije med odvijanjem konfliktov, svojo vpetost v čustveno podporo staršem ter občutke osebne varnosti ali nevarnosti v družinskem okolju. Opazili so tudi, kako preteklost ostaja prisotna v sedanjosti in kako se pojavljajo občutki zamere in krivice. Hkrati se kaže razvoj notranjih virov, kot so samopomoč, odpornost in hvaležnost, ter preoblikovanje odnosa do sebe. Pomembno dimenzijo raziskave je predstavljal proces odpuščanja v odraslosti, pri katerem so udeleženci razmejevali odnose, postavljali meje in se občasno distancirali od staršev, da bi poskrbeli zase. Postopoma so spuščali čustvena bremena in pri nekaterih je prišlo do vzpostavljanja novega odnosa s starši, medtem ko so drugi še vedno v procesu odpuščanja. Udeleženci so postopoma razvili bolj sočuten odnos do sebe s pomočjo premišljevanja o lastnih izkušnjah, predelavo travm s pomočjo različnih podpornih praks in krepitvijo notranjih virov. Vse to je pripeljalo do tega, da so čutili večje notranje ravnovesje in zadovoljstvo, vzpostavili so bolj kakovostne odnose v odraslosti z drugimi ljudmi ter s tem doprinesli k zmanjšanju tveganja prenosa travm na prihodnje generacije. Kljub omejitvam raziskave lahko njeni rezultati strokovnjakom pomagajo pri ustvarjanju različnih oblik podpore, ki resnično sledijo potrebam posameznikov s preteklostjo odraščanja v družinah z visoko konfliktnimi straši, ne glede na to, ali se odločijo za odpuščanje.[P. Krese]20262026-06-18 09:00:08Magistrsko delo/naloga183756sl