Optimizacija nanodelcev s strukturo tekočih kristalov za vgradnjo peptidne učinkovineMlakar, Mia (Avtor) Gosenca Matjaž, Mirjam (Mentor) Prašnikar, Monika (Komentor) nanodelci s strukturo tekočih kristalovmetode »od spodaj navzgor«metode »od zgoraj navzdol«timozin alfa 1učinkovitost vgrajevanjaNanodelce s strukturo tekočih kristalov opredelimo kot termodinamsko stabilne delce, ki imajo hkrati lastnosti tekočih kristalov in nanodelcev. Disperzije teh nanodelcev imenujemo kubosomi ali heksosomi in nastanejo z razporejanjem amfifilnih lipidov oz. mezogenov v vodnem mediju. Predstavljajo edinstven nanodostavni sistem, v katerega lahko vgradimo zdravilne učinkovine različnih polarnosti. Omogočajo zaščito pred razgradnjo in podaljšano sproščanje zdravilnih učinkovin, stroškovno učinkovito izdelavo, so biokompatibilni, biorazgradljivi in netoksični. Cilj magistrske naloge je bil optimizirati formulacijo nanodelcev s strukturo tekočih kristalov za vgradnjo peptidne učinkovine timozin alfa 1. Nanodelce na osnovi gliceril monooleata (lipid in mezogen), poloksamera 407 (sterični stabilizator) in etanola (hidrotropna snov) smo izdelali z nizkoenergijskimi metodami »od spodaj navzgor« in visoko energijskimi metodami »od zgoraj navzdol«. V preliminarnih raziskavah smo sistematično ovrednotili vpliv sestave formulacije in vodnega medija na nastanek in lastnosti nanodelcev. Homogena mlečno bela disperzija brez agregatov se je tvorila pri formulacijah z razmerjem lipid:stabilizator 10:1, lipid:etanol 2:1 oziroma lipid:stabilizator 7,7:1, lipid:etanol 1:1, izdelanih »od spodaj navzgor«. Kot optimalni vodni medij se je izkazal fosfatni pufer s pH 7,4, k dosegu želenih lastnosti disperzij pa je pripomogel tudi 1 % dodatek polisorbata 80. V primeru izdelave »od zgoraj navzdol« je nastala homogena disperzija z razmerjem lipid:stabilizator 9:1. V tri optimalne formulacije, ki so po 28 dneh ohranile fizikalno stabilnost, smo vgradili peptid. Učinkovitost vgrajevanja smo ovrednotili z metodami dialize, ultracentrifugiranja in ultrafiltracije, pri čemer se prvi dve metodi nista izkazali kot primerni, saj so bile izmerjene koncentracije vgrajenega peptida pod mejo kvantifikacije (0,5 mg/L), z metodo ultrafiltracije pa smo določili 61,8 % učinkovitost vgrajevanja. S poskusi smo dokazali, da sta obe najpogosteje uporabljeni metodi za pripravo nanodelcev s strukturo tekočih kristalov primerni za vgrajevanje peptidne učinkovine in pripravo stabilnih disperzij. Opisani rezultati predstavljajo dobro osnovo za nadaljnje preučevanje in optimizacijo nanodelcev s strukturo tekočih kristalov.[M. Mlakar]20262026-06-13 08:45:43Magistrsko delo/naloga183528sl