<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=183520"><dc:title>Delovnoterapevtska obravnava oseb z afazijo po možganski kapi</dc:title><dc:creator>Brezavšček,	Tadeja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sicherl,	Zorana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Lebar,	Cecilija	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>delovna terapija</dc:subject><dc:subject>prilagajanje obravnave</dc:subject><dc:subject>vključevanje svojcev</dc:subject><dc:subject>interdisciplinarni pristop</dc:subject><dc:description>Uvod: Možganska kap povzroča vrsto motoričnih in kognitivnih posledic, med katerimi je
tudi afazija. Ta motnja razumevanja in izražanja govora močno omejuje posameznika pri
vsakodnevni komunikaciji, zmanjšuje njegovo socialno vključevanje ter negativno vpliva na
kakovost življenja. Čeprav je obravnava afazije tradicionalno v domeni logopedije, je za
celostno povrnitev funkcioniranja nujna vključitev delovne terapije. Ta z uporabo smiselnih
vsakodnevnih aktivnosti spodbuja samostojnost, krepi posameznikovo okupacijsko
identiteto in omogoča aktivno vključevanje v družbo kljub komunikacijskim oviram.
Namen: Namen diplomskega dela je raziskati značilnosti delovnoterapevtske obravnave
oseb z afazijo po možganski kapi s poudarkom na vlogi terapevta, poteku obravnave,
komunikacijskih strategijah, timskem sodelovanju in vključevanju svojcev. Raziskava se
osredotoča na pogled delovnih terapevtov na značilnosti tovrstne obravnave. Metode dela:
V raziskavi smo uporabili kvalitativni pristop z namenskim vzorčenjem. Podatke smo zbrali
s polstrukturiranimi intervjuji, nato pa izvedli kvalitativno vsebinsko analizo. Rezultati:
Identificirali smo šest ključnih kategorij: značilnosti in pojavnost afazije po možganski kapi,
proces in okoliščine delovnoterapevtske obravnave, strokovni razvoj in doživljanje
terapevta, komunikacijske strategije pri obravnavi afazije, multidisciplinarni pristop ter
vključevanje svojcev v obravnavo. Razprava in zaključek: Ugotavljamo, da je
delovnoterapevtska obravnava oseb z afazijo po možganski kapi kompleksen, na uporabnika
usmerjen proces, ki zaradi komunikacijskih primanjkljajev zahteva pomembne prilagoditve
na vseh stopnjah – od seznanitve z uporabnikom, začetnega ocenjevanja ter vse do
vrednotenja izidov. Uspešnost obravnave sloni na terapevtski uporabi sebe ter prilagojeni
interakciji z uporabo alternativnih načinov komunikacije. Ključna sta vključevanje celotnega
interdisciplinarnega tima in aktivno sodelovanje svojcev, ki lahko delujejo kot pomemben
podporni dejavnik za prehod v domače okolje. Obravnava za delovne terapevte predstavlja
strokovni in čustveni izziv, pri čemer k njihovi samozavesti pomembno prispevajo
specifična nevrološka znanja, izkušnje ter sistemska in timska podpora.</dc:description><dc:publisher>[T. Brezavšček]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-06-13 07:45:38</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>183520</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
