Vključevanje učencev in staršev priseljenih s Kosova v slovenske osnovne šoleCahunek, Lea (Avtor) Lesar, Irena (Mentor) osnovnošolsko učenje in poučevanjemladi priseljencipriseljenciučenci priseljencev s Kosovapriseljeni starši s Kosovainkluzivnostmedkulturnostvečjezičnostraznojezičnostčezjezikovanjesodelovanje s šolopomoč staršev pri otrokovem delu za šolosocialni položajučna uspešnostoblike pomočiDoktorska disertacija obravnava vključevanje otrok in staršev, priseljenih s Kosova, v slovenske osnovne šole, s posebnim poudarkom na proučevanju socialne vključenosti in učnega uspeha otrok priseljencev s Kosova, oblik nudenja pomoči staršev svojemu otroku pri delu za šolo in načinov sodelovanja staršev s slovensko šolo ter rabe jezikov doma in v šoli. Pri obravnavi omenjenih vidikov izhaja iz predpostavke, da je ustrezno osnovno šolanje učencev priseljencev mogoče zgolj v inkluzivno zasnovanem vzgojno-izobraževalnem okolju, ki upošteva načelo medkulturnosti in raznojezičnost. V teoretičnem delu je poleg konceptov inkluzivnosti, medkulturnosti, večjezičnosti, raznojezičnosti in čezjezikovanja ter sodelovanja staršev s šolo predstavljen tudi proces osamosvajanja države Kosovo, s posebnim poudarkom na razvoju izobraževalnega sistema. Empirični del je zasnovan na kombinirani uporabi kvalitativnih in kvantitativnih metod raziskovanja, in sicer so bili uporabljeni polstrukturirani intervjuji (n = 12), sociometrična preizkušnja v 47 oddelkih (n = 817), vprašalnik za učence v 61 oddelkih (n =1019) in vprašalnik za starše (n = 246). Raziskava je bila izvedena v šolskem letu 2024/25 v krajih, ki so imeli po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije najvišji delež priseljencev s Kosova. Rezultati kažejo, da albanski učenci (n = 153) v razrednih socialnih mrežah pogosteje zasedajo bolj obrobne položaje, se večinoma družijo z drugimi Albanci, so redko izbrani s strani drugih sošolcev in si želijo več prijateljev v razredu. V primerjavi s slovenskimi učenci in drugimi priseljenskimi skupinami učencev dosegajo najnižji učni uspeh ter najnižje povprečne ocene pri slovenščini, matematiki in angleščini. Pri tem pa se učna uspešnost Albancev, rojenih v Sloveniji in tistih, ki so se v Slovenijo preselili, ne razlikuje statistično značilno niti pri posameznih predmetih niti pri splošnem učnem uspehu. Po navedbah učencev naj bi v šolskem letu 2023/24 razred ponavljala dobra desetina, medtem ko naj bi po poročanju staršev približno petina njihovih otrok ponavljala razred, pri čemer gre za dva nepovezana vzorca. Analiza kaže, da je nižji učni uspeh deloma povezan z omejeno podporo v domačem okolju. V nudenje pomoči otroku pri delu za šolo so pogosteje vključene matere. Približno polovica mater iz vzorca staršev ima končano največ osnovno šolo. Matere so svoje znanje slovenskega jezika ocenjevale na 6-stopenjski lestvici (od »zelo slabo« do »odlično«), pri čemer se njihova povprečna samoocena giblje okoli ravni »srednje« (M = 2,70). Očetje so svoje znanje ocenili nekoliko višje, prav tako približno na ravni »srednje« (M = 3,20). Le približno tretjina staršev se lahko poleg albanščine sporazumeva tudi v slovenščini; kaže se nizka samoocena razumevanja pisnih besedil v slovenščini. Dve tretjini albanskih učencev poroča, da jim starši pri delu za šolo ne pomagajo, predvsem zaradi neznanja slovenščine ali ker ne znajo pomagati. Da slabše obvladovanje slovenščine in šibko splošno znanje omejuje možnosti neposredne pomoči pri delu za šolo (npr. pri pisanju domače naloge, skupnem učenju), poročajo tudi starši. Z vidika rabe jezikov rezultati potrjujejo obstoj raznolikega jezikovnega repertoarja pri albanskih učencih, pri čemer albanščina ostaja pomemben del vsakdanje komunikacije tudi v šoli. Medtem se več kot polovica staršev, zlasti mater, priseljenih s Kosova, lahko sporazumeva le v albanščini. V jezikovno vse bolj raznolikem šolskem prostoru se kot ključno vprašanje kaže dostopnost podpornih mehanizmov in oblik pomoči, ki bi upoštevali različne jezikovne izhodiščne položaje učencev in njihovih družin. Dve tretjini učencev in malo manjši delež staršev kot eno ključnih manjkajočih oblik podpore pogosto izpostavljajo prisotnost osebe, ki razume albanski jezik, v šoli, približno polovica staršev pa izraža potrebo po prevedenih vabilih in obvestilih v albanski jezik. Ker se albanščina kot samostojna veja indoevropskih jezikov bistveno razlikuje od slovanskih jezikov, to dodatno podkrepi pomen premišljenih jezikovno občutljivih pristopov pri vključevanju učencev in staršev v slovenski vzgojno-izobraževalni prostor. Starši, priseljeni s Kosova, v manjši meri sodelujejo s slovensko šolo, kar je povezano tako s slabšim razumevanjem oziroma z nerazumevanjem slovenskega jezika kot tudi z drugačnimi izkušnjami iz izvornega šolskega sistema, kjer je bil poudarek predvsem na neposrednem osebnem stiku z učitelji. Slovenski šolski prostor pa vse bolj temelji na digitalnih platformah, kar za številne starše, zlasti priseljence, ki še ne obvladajo slovenskega jezika, predstavlja dodatno oviro. Rezultati raziskave kažejo, da je sodelovanje staršev, priseljenih s Kosova, s šolo v Sloveniji v veliki meri socialno-kulturno pogojeno in ga ni mogoče razumeti le kot izraz (ne)zainteresiranosti staršev, temveč predvsem kot odraz strukturnih in komunikacijskih dejavnikov ter pomanjkanja sistematične podpore pri vključevanju v obstoječe oblike sodelovanja.L. Cahunek20262026-06-12 08:30:18Doktorsko delo/naloga183387sl