Napotovanje in dejavniki, ki vplivajo na vključevanje odrasle populacije s sladkorno boleznijo tipa dva v edukacijski program na primarni ravniCugmas, Marjan (Avtor) Atanasova, Sara (Avtor) sladkorna bolezen tipa 2edukacijski programicentri za krepitev zdravjazdravstveni timisubjektivne normesamoučinkovitostovire pri napotovanjuRaziskava obravnava napotovanje pacientov s sladkorno boleznijo tipa 2 (SB2) v edukacijske programe v Centrih za krepitev zdravja (CKZ) na primarni zdravstveni ravni v Sloveniji. Izvedena je bila v okviru projekta skupnega ukrepanja JACARDI, ki v Sloveniji poteka pod vodstvom Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Podatki so bili zbrani s papirnimi anketnimi vprašalniki, poslanimi zdravstvenim timom družinske medicine, identificiranim na podlagi uradnega seznama ZZZS. Zdravniki specialisti oziroma specializanti družinske medicine ter diplomirane medicinske sestre oziroma zdravstveniki so izpolnjevali ločena vprašalnika. V raziskavi je sodelovalo 224 zdravnikov specialistov družinske medicine in 197 diplomiranih medicinskih sester oziroma zdravstvenikov; skupno je bilo v vzorec zajetih 265 različnih zdravstvenih timov. V raziskavi smo, med drugim, merili poznavanje edukacijskih delavnic, zaznane koristi za pacienta, ovire pri napotovanju, samoučinkovitost pri napotovanju ter zaznane subjektivne norme glede napotovanja. Lastnosti merskih instrumentov smo preverili z Mokkenovo analizo ter eksploratorno in potrjevalno faktorsko analizo. Rezultati kažejo, da je mogoče poznavanje obeh edukacijskih delavnic ustrezno meriti z enodimenzionalnim merskim instrumentom, pri čemer diplomirane medicinske sestre oziroma zdravstveniki v povprečju bolje poznajo obe delavnici kot zdravniki specialisti družinske medicine. Pri ostalih merskih instrumentih je bilo identificiranih šest konstruktov, za katere so analize večinoma pokazale ustrezno zanesljivost ter konvergentno in diskriminantno veljavnost. Šibkejša konvergentna veljavnost (merjena z AVE) je bila zaznana pri konstruktu zaznanih subjektivnih norm glede napotovanja, zlasti v vzorcu zdravnikov specialistov družinske medicine. Dejavnike, povezane z napotovanjem pacientov s SB2 v edukacijski program, smo analizirali z uporabo beta-binomskih regresijskih modelov na ravni glavnih napotovalcev in na ravni zdravstvenih timov. V obeh pristopih so se kot najpomembnejši in najstabilnejši dejavnik napotovanja pokazale zaznane subjektivne norme glede napotovanja. Višje zaznane subjektivne norme so povezane z večjo verjetnostjo napotovanja pacientov v edukacijski program, kar kaže na pomembno vlogo zaznanih strokovnih, timskih in organizacijskih pričakovanj. Rezultati nakazujejo tudi pomen delovnih izkušenj, poznavanja edukacijskih delavnic, samoučinkovitosti pri napotovanju ter komunikacije med zdravstvenimi timi in CKZ. Ugotovitve poudarjajo, da napotovanje pacientov s SB2 ni odvisno le od individualnega znanja in stališč zdravstvenih delavcev, temveč tudi od širšega organizacijskega in normativnega okolja, v katerem poteka obravnava pacientov.Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede20262026-06-11 09:01:08Neznano183345sl