Vpliv šesttedenske vadbe zavitih sprintov z obtežilnim jopičem na sprintersko sposobnost mladih nogometašicGadnik, Katarina (Avtor) Spudić, Darjan (Mentor) zaviti sprintidodatna obremenitevhitrostodrivna močnogometmladinske igralkeNamen magistrske naloge je bil raziskati učinke šesttedenske vadbe zavitih sprintov z obtežilnim jopičem na sprintersko sposobnost in odrivno moč mladih nogometašic. V raziskavi je sodelovalo 18 igralk prve slovenske ženske mladinske in članske lige, ki so bile naključno razdeljene v eksperimentalno (z obtežitvijo) in kontrolno skupino (brez obtežitve). Treningi so potekali enkrat tedensko, s povečevanjem volumna sprintov po tednih. Pred in po vadbenem protokolu so bile izvedene meritve, in sicer 30-metrski linearni sprint, zaviti sprint v levo in desno smer ter vertikalni skoki: enonožni in sonožni skok z nasprotnim gibanjem, skok iz polčepa in globinski skok. Z rezultati testov pred in po vadbeni intervenciji, smo ugotavljali razlike v spremembi hitrosti pri linearnih in zavitih sprintih ter višini različnih vrst vertikalnih skokov med vadbenima skupinama. Z analizo kovariance smo ugotovili, da je vadbeni protokol sprintov z obtežilnim jopičem (eksperimentalna skupina) statistično značilno bolj izboljšal najvišjo hitrost zavitega sprinta v desno in zavitega sprinta v levo z obtežitvijo ter višino skoka iz polčepa v primerjavi z vadbenim protokolom sprintov brez obtežilnega jopiča (kontrolna skupina). S parnim t-testom smo ugotovili, da je kontrolna skupina statistično značilno poslabšala višino skoka iz polčepa (-8 %), višino skoka z nasprotnim gibanjem (-8 %), ter statistično značilno povečala največjo hitrost zavitega sprinta v desno (+4 %). V eksperimentalni skupini je prišlo do statistično značilnega poslabšanja višine globinskega skoka (-6 %), in hkrati statistično značilnega povečanja največjo hitrost zavitega sprinta v desno (+5 %) in največjo hitrosti zavitega sprinta v levo z obtežitvijo (+3 %). Analiza povezanosti je pokazala, da obstajajo srednje do močne povezave med spremembami v sprinterskih sposobnostih in višini skokov tako med kontrolno kot eksperimentalno skupino. Pričakovano je prišlo v kontrolni skupini do manjšega števila statistično značilnih povezav kot pri eksperimentalni skupini. V eksperimentalni skupini je prišlo do povezave med povečanjem maksimalne hitrosti v zavitem sprintu v desno in izboljšanjem višine skoka iz polčepa (r = 0,859; p < 0,01), skoka z nasprotnim gibanjem (r = 0,780; p < 0,05) in višino skoka z nasprotnim gibanjem z levo (r = 0,756; p < 0,05) in desno nogo (r = 0,893; p < 0,01). Poleg tega je prišlo tudi do statistično značilne povezave med pospeškom linearnega sprinta in globinskim skokom (r = - 0,857; p < 0,01), ter med pospeškom v zavitem sprintu v levo in višino skoka z nasprotnim gibanjem z obtežitvijo (r = - 0,814; p < 0,05). Ugotovitve kažejo, da ima vadba zavitih sprintov z obtežilnim jopičem lahko bolj pozitiven vpliv na rezultate linearnega in zavitega sprinta mladih nogometašic v primerjavi s sprinti brez obtežilnega jopiča. Ker je sprinterski protokol tudi negativno vplival na nekatere rezultate odrivne moči, na podlagi naših rezultatov predlagamo, da se v praksi za dosego celostnih prilagoditev predstavljeni sprinterski protokol kombinira z metodami vadbe za razvoj odrivne moči.20262026-06-09 07:15:08Magistrsko delo/naloga183231sl