<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=183008"><dc:title>Znanje, odnos in praksa fizioterapevtov do spodbujanja telesno dejavnega načina življenja pri obravnavi pacientov</dc:title><dc:creator>Đešević,	Ema	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jakovljević,	Miroljub	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Petrič,	Maja	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>fizioterapija</dc:subject><dc:subject>telesna dejavnost</dc:subject><dc:subject>smernice telesne dejavnosti</dc:subject><dc:subject>fizioterapevti</dc:subject><dc:subject>promocija telesne dejavnosti</dc:subject><dc:subject>SZO</dc:subject><dc:description>Uvod: Telesna dejavnost je pomemben del zdravja in dobrega počutja, zato imajo zdravstveni delavci pomembno vlogo pri njeni promociji in spodbujanju pacientov k redni telesni dejavnosti ob vsakem stiku. Fizioterapevti so zaradi svojega znanja o gibanju, funkciji in rehabilitaciji posebej primerni za izvajanje teh nalog ter imajo velik potencial za delovanje tudi na področju preventive. Imajo edinstveno vlogo pri spodbujanju pacientov k doseganju priporočil Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) o redni telesni dejavnosti. Namen: Namen diplomskega dela je bil raziskati, kako pogosto fizioterapevti v Sloveniji testirajo telesno pripravljenost pacientov, kako pogosto se z njimi pogovarjajo o telesni dejavnosti, v kolikšni meri poznajo in upoštevajo aktualne smernice SZO in ali sami dosegajo priporočila telesne dejavnosti izven delovnega časa. Metode dela: Uporabili smo kvantitativno opisno neeksperimentalno metodo raziskovanja. Podatke smo zbrali s spletnim anketnim vprašalnikom (1KA). Analiza podatkov je bila izvedena z uporabo opisne statistike ter ustreznih statističnih testov. Rezultati: Vprašalnik je izpolnilo 83 fizioterapevtov. Rezultati so pokazali, da so fizioterapevti v Sloveniji pogosto (vsakodnevno) vključevali pogovore o telesni dejavnosti, edukacijo pacientov in uporabo telesne dejavnosti v terapiji. Redkeje (tedensko) so izvajali sistematično preverjanje telesne pripravljenosti in še redkeje (mesečno) so usmerjali paciente k drugim strokovnjakom. Samoevalvacija upoštevanja smernic SZO je bila visoka. Znanje o osnovnih priporočilih SZO je bilo dobro (npr. 100 % pravilnih odgovorov pri trditvi, da je vsaka telesna dejavnost boljša kot nič), vendar so bile zaznane vrzeli pri podrobnejših vidikih, kot sta razporeditev vadbe (37 % napačnih odgovorov) in priporočila za posebne populacije. Razprava in zaključek: Fizioterapevti v Sloveniji so aktivno prispevali k promociji telesne dejavnosti in so imeli dobro osnovno znanje o smernicah SZO. Kljub temu so obstajale pomembne vrzeli, predvsem pri sistematičnem preverjanju telesne pripravljenosti, medpoklicnem sodelovanju in poglobljenem razumevanju smernic. Za izboljšanje klinične prakse bi bilo smiselno okrepiti kontinuirano strokovno izobraževanje ter razviti učinkovitejše modele timskega sodelovanja. Diplomsko delo predstavlja pomemben vpogled v trenutno stanje ter izhodišče za nadaljnje raziskave in izboljšave v praksi.</dc:description><dc:publisher>[E. Đešević]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-06-01 11:45:21</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>183008</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
