<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=182995"><dc:title>Uporaba ocene igre pri otrocih s Prader-Willijevim sindromom</dc:title><dc:creator>Gričar,	Nevenka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kepic,	Nataša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Grdadolnik,	Karin	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>ocenjevanje igre pretvarjanja</dc:subject><dc:subject>delovna terapija</dc:subject><dc:subject>terapevtski cilji</dc:subject><dc:description>Izhodišča: Prader-Willijev sindrom je redka genetska motnja, ki pogosto vpliva na razvoj
simbolne igre pri otrocih. Ocena igre omogoča vpogled v otrokove zmožnosti za vsakodnevno
delovanje, vendar jo delovni terapevti redko uporabljajo v praksi. Namen raziskave:
Preveriti uporabnost ocenjevanja igre pretvarjanja in ugotoviti razlike med igro pretvarjanja
otrok s Prader-Willijevim sindromom in z nevrotipičnim otrokom. Metode dela: Izvedli smo
kvalitativno raziskavo, multiplo študijo primera. Pri treh otrocih smo izvedli ocenjevanje igre
pretvarjanja. Raziskovalni vzorec je bil priložnostni in namenski. Rezultati: Igra
nevrotipičnega otroka je bila bogata z idejami, zato je razvijal zgodbo. Pri vseh otrocih s
Prader-Willijevim sindromom so se pokazala odstopanja. Razprava: Ocenjevanje pri obeh
otrocih s težavami pri igri je pokazalo uporabno vrednost ocene igre, ki omogoča lažje
postavljanje ciljev v delovnoterapevtski obravnavi, usmerjeni na igro. Zaključek: Izvedena
raziskava je pokazala uporabno vrednost ocenjevanja igre pretvarjanja tudi pri slovenskih
otrocih.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-06-01 07:48:56</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>182995</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>