Izdelava in vrednotenje fizikalne stabilnosti nanovlaken na osnovi polietilenoksida in alginata za oskrbo ranSazonov, Lana (Avtor) Kocbek, Petra (Mentor) Potrč, Tanja (Komentor) elektrostatsko sukanjenanovlaknanatrijev alginatpolietilenoksidranestabilnostNa področju oskrbe ran predstavljajo nanovlakna obetaven biomaterial, zlasti v obliki naprednih oblog. Zaradi svoje nanostrukture, velike poroznosti mreže nanovlaken in podobnosti morfologije nanovlaken s strukturnimi elementi zunajceličnega ogrodja ustvarjajo ugodno mikrookolje za celično adhezijo, proliferacijo in regeneracijo tkiva. Poleg tega omogočajo učinkovito vgradnjo bioaktivnih spojin ter njihovo ciljno in nadzorovano sproščanje, kar še povečuje njihovo uporabnost v tkivnem inženirstvu in oskrbi ran. V raziskavi smo razvijali elektrostatsko sukana nanovlakna na osnovi polietilenoksida in natrijevega alginata (1:1, m/m) za uporabo pri oskrbi ran. Za povečanje stabilnosti nanovlaken smo v osnovno raztopino polimerov dodali od 0,5 do 2 % (m/V) raztopino kalcijevega klorida tako, da je bil njegov delež v končni raztopini za elektrostatsko sukanje 1,5 % (m/m). Ugotovili smo, da je bila raztopina polimera z dodatkom 1,5 % (m/V) raztopine kalcijevega klorida še procesibilna in je omogočala tvorbo morfološko pravilnih nanovlaken, medtem ko pri 2 % (m/V) raztopini kalcijevega klorida produkt elektrostatskega sukanja ni imel značilne vlaknaste strukture. Stabilnost nanovlaken v vodnem okolju je bila odvisna od stopnje premreženja vlaken. Nanovlakna brez kalcijevega klorida ali z majhno vsebnostjo kalcijevega klorida so po stiku z vodo hitro izgubila vlaknasto morfologijo, medtem ko so nanovlakna z 1 % ali 1,5 % (m/V) raztopino kalcijevega klorida ob izpostavitvi vodnemu mediju (1 kapljica) delno ohranila strukturo. Po daljšem stiku z vodnim medijem noben vzorec nanovlaken ni ohranil morfologije, kar kaže na omejeno obstojnost nanovlaken v vodnem okolju. Učinkovitost vgradnje zdravilne učinkovine je bila pri nepremreženih nanovlaknih visoka (~100 %), medtem ko je bila pri premreženih nanovlaknih nekoliko nižja (~70 %) ter bolj variabilna. Sproščanje zdravilne učinkovine je bilo pri nepremreženih nanovlaknih hitrejše, saj se je večina učinkovine sprostila že v prvih 30 min (~87 %), nato pa se je delež sproščene učinkovine stabiliziral. Pri premreženih nanovlaknih je bilo sproščanje počasnejše in je postopno naraščalo od 67,9 % po 5 minutah do 82,6 % po 120 minutah. Premreževanje z 1,5 % (m/V) raztopino kalcijevega klorida je nekoliko upočasnilo začetno sproščanje zdravilne učinkovine, vendar je bil delež sproščene učinkovine po 120 minutah še vedno velik (82,6 %), kar nakazuje potrebo po nadaljnji optimizaciji formulacije, da bi dosegli podaljšano sproščanje vgrajene zdravilne učinkovine.20262026-05-23 08:45:18Magistrsko delo/naloga182792sl