Sindrom primanjkljaja obsega gibljivosti notranje rotacije v ramenskem sklepu pri športnikih - pregled literatureOrešek, Rebeka (Avtor) Vauhnik, Renata (Mentor) Palma, Polona (Recenzent) diplomska delafizioterapijaomejena notranja rotacijasindrom primanjkljaja notranje rotacijeGIRDfizioterapevtski pristopišportnikiUvod: Sindrom primanjkljaja notranje rotacije glenohumeralnega sklepa je stanje, pri katerem je zmanjšan obseg notranje rotacije ramenskega sklepa, pogosto ob sočasnem povečanju zunanje rotacije. Pogosto se pojavlja pri športnikih, ki izvajajo ponavljajoče se nadglavne gibe, in povečuje tveganje za poškodbe ramena ter motnje funkcionalne stabilnosti. Namen: Namen pregleda je analizirati patofiziologijo sindroma primanjkljaja notranje rotacije glenohumeralnega sklepa pri športnikih ter oceniti učinkovitost fizioterapevtskih pristopov za njegovo preprečevanje. Metode dela: Iskanje ustrezne literature je bilo izvedeno v podatkovnih zbirkah PubMed in PEDro, pri čemer sta bili uporabljeni ključni besedi »GIRD AND athlete«. Vključitveni kriteriji so zajemali prosto dostopne članke v angleškem jeziku, ki so preiskovali aktivne športnike. Izključitveni kriteriji so bili pregledi literature, metaanalize in opazovalne raziskave. Rezultati: V končni pregled je bilo vključenih pet raziskav, ki so preučevale učinke različnih fizioterapevtskih protokolov na gibljivost, bolečino, mišično zmogljivost in funkcijo ramena. Čeprav so se metodologije in merilni protokoli med raziskavami razlikovali, rezultati kažejo, da strukturirani rehabilitacijski pristopi pomembno prispevajo k izboljšanju obsega gibanja, živčno-mišične kontrole in zmanjšanju bolečine. Razprava in zaključek: Rezultati petih pregledanih raziskav so pokazali, da so ciljno usmerjene fizioterapevtske intervencije, kot so raztezanje posteriornih struktur ramena, mobilizacija in vaje z elastičnim trakom, učinkovite pri izboljšanju gibljivosti, mišične funkcije in živčno-mišične kontrole pri športnikih s sindromom primanjkljaja notranje rotacije ramenskega sklepa. Kljub metodološkim razlikam med raziskavami se zdi, da kombinacija pasivnih tehnik z aktivnimi vajami prinaša najbolj dolgoročne in funkcijsko pomembne izboljšave. Za potrditev dolgoročnih učinkov teh pristopov ter njihovo posploševanje na širšo populacijo športnikov pa so potrebne nadaljnje raziskave z večjimi in heterogenimi vzorci.[R. Orešek]20262026-05-13 07:45:37Diplomsko delo/naloga182469sl