Pomen farmakogenetike pri zdravljenju ulceroznega kolitisa z ustekinumabomPušnik, Gaja (Avtor) Ostanek, Barbara (Mentor) Drobne, David (Komentor) ulcerozni kolitisustekinumabfarmakogenetikafekalni kalprotektinendoskopska ocenaUlcerozni kolitis je idiopatska kronična vnetna črevesna bolezen, katere pojavnost v razvitem svetu narašča, zato predstavlja pomemben zdravstveni izziv in pogosto področje raziskovanja. Med novejšimi možnosti terapije je biološko zdravilo ustekinumab, monoklonsko protitelo, ki zavira signalno pot interlevkinov 12 in 23 ter s tem zmanjšuje vnetni imunski odziv. V okviru farmakogenetskega pristopa smo v magistrski nalogi raziskali vpliv genetskih razlik na učinkovitost zdravljenja ulceroznega kolitisa z ustekinumabom. Študija je vključevala 34 bolnikov, pri katerih smo z metodo verižne reakcije s polimerazo v realnem času z uporabo hidrolizirajočih sond genotipizirali osem kandidatnih polimorfizmov v genih FCGR3A, FCGR2A, HLA-DRB9, HLA-DQA1, IL12B in PTPN2. Genetske podatke smo statistično analizirali v povezavi z longitudinalnimi kliničnimi podatki bolnikov o endoskopski oceni aktivnosti bolezni ter koncentraciji fekalnega kalprotektina kot biokemijskega kazalca črevesnega vnetja. Statistično značilne povezave smo zaznali pri treh polimorfizmih: rs6887695 (IL12B), rs1801274 (FCGR2A) in rs2395185 (HLA). Prisotnost variantnih alelov C pri rs6887695, G pri rs1801274 in T pri rs2395185 je bila povezana z večjo verjetnostjo doseganja endoskopskega odziva. V dominantnem modelu je bil v 24. tednu delež endoskopskega odziva višji pri nosilcih teh alelov v primerjavi z nenosilci (rs6887695: 86,7 % in 42,9 %; rs1801274: 77,3 % in 28,6 %; rs2395185: 85,7 % in 46,7 %), hkrati pa so imeli tudi nižje koncentracije fekalnega kalprotektina. Nadaljnja analiza je pokazala, da se verjetnost doseganja endoskopskega in biokemijskega odziva povečuje z naraščajočim številom zaščitnih alelov, kar potrjuje koncept aditivnega genetskega učinka. Bolniki s tremi ali več zaščitnimi aleli so imeli v 24. tednu približno 25-krat večje obete za doseganje endoskopskega odziva v primerjavi z bolniki brez zaščitnih alelov. Te ugotovitve predstavljajo osrednji rezultat naloge. Glavno omejitev raziskave predstavlja majhno število vključenih bolnikov in velika biološka variabilnost fekalnega kalprotektina. Kljub temu rezultati nakazujejo, da bi lahko genetske variacije v genih, ki sodelujejo pri regulaciji imunskega odziva, prispevale k razvoju bolj personaliziranega zdravljenja bolnikov z ulceroznim kolitisom.[G. Pušnik]20262026-04-25 08:45:20Magistrsko delo/naloga182148sl