Avtoportret kot podpora pri razmisleku o identiteti v različnih programih vzgoje in izobraževanjaMunda, Urška (Avtor) Poredoš, Mojca (Mentor) Rihter, Janja (Komentor) identitetaavtoportretnevrotipični razvojlažji intelektualni primanjkljajizmerni intelektualni primanjkljajireševanje likovnega problemaučencimladostniki s poesbnimi potrebamilikovna umetnostV obdobju mladostništva začnejo posamezniki intenzivno raziskovati svojo identiteto, ki se ravno v tem obdobju tudi pospešeno oblikuje. Pri tem prihaja do razlik v vsebini, poglobljenosti in zavedanju lastne identitete med učenci različnega razvoja. Svojo identiteto lahko posamezniki izražajo na različne načine, tudi z risbo. Pogoj za samopredstavljanje preko likovnih izdelkov so zadostne kognitivne sposobnosti, osebnostna zrelost in stopnja razvoja risarskih spretnosti in sposobnosti. V magistrskem delu sem ugotavljala, kako učenci različnega razvoja (nevrotipični učenci, učenci z lažjimi intelektualnimi primanjkljaji in učenci z zmernimi intelektualnimi primanjkljaji) raziskujejo in oblikujejo lastno identiteto ter kako jo predstavijo v risbi avtoportreta. Namen magistrskega dela je bil povezati likovno ustvarjanje in razmišljanje o osebni identiteti, pri čemer sem se osredotočila na razumevanje razlik pri predstavitvi lastne identitete med mladostniki različnega razvoja. Z magistrskim delom sem želela osvetliti dejstvo, da učenčeva izvedba likovne naloge ni samo realizacija likovnega motiva, temveč se s pomočjo reševanja likovnega problema, ob kakovostnem usmerjanju, učenec lahko tudi razvija in spoznava samega sebe. V vzorec so bili vključeni mladostniki različnega razvoja, stari 13–14 let, ki obiskujejo različne programe osnovne šole, tj. posebni program, program z nižjim izobrazbenim standardom in program redne osnovne šole. V vzorec sem vključila 6 učencev nevrotipičnega razvoja, 6 učencev z lažjimi intelektualnimi primanjkljaji ter 5 učencev z zmernimi intelektualnimi primanjkljaji. Z vsako skupino učencev je bilo izvedeno eno srečanje, kjer so s pomočjo risbe avtoportreta raziskovali osebno identiteto. Empirični del naloge je vključeval kvalitativno analizo risb in pogovorov z učenci ob slikovni opori ter analizo intervjujev z učitelji sodelujočih učencev. V raziskavi sem ugotovila, da med učenci različnega razvoja obstajajo jasne razlike v likovnem razvoju, samostojnosti, ustvarjalnosti in refleksiji identitete. Pri vseh je prevladovalo izražanje interesov in vsakdanjih tem, medtem ko je bilo najšibkeje izraženo raziskovanje identitetnih področij, ki se oblikujejo kasneje v razvoju (npr. vrednote, pogled na prihodnost). Slednje je bilo še zlasti očitno pri učencih z intelektualnimi primanjkljaji. Učenci nevrotipičnega razvoja so v svojih avtoportretih identiteto izražali skozi najkompleksnejše in najbolj premišljene likovne rešitve, hkrati so njihova dela odražala zavedanje lastnih značilnosti, interesov in čustev, kar so upodobili z detajli, raznoliko simboliko ter samostojnim in ustvarjalnim pristopom k reševanju likovnih problemov. Učenci z lažjimi intelektualnimi primanjkljaji so identiteto pogosteje izražali bolj shematično, pri čemer so potrebovali natančnejše usmerjanje in spodbudo za poglobitev osebnega izraza. Učenci z zmernimi intelektualnimi primanjkljaji pa so svojo identiteto posredovali skozi preproste, osebno obarvane, vendar manj strukturirane risbe, v katerih je bil poudarek predvsem na posameznih, zanje pomembnih elementih. Ugotavljamo, da je likovno izražanje učinkovit način za raziskovanje identitete, vendar šele v povezavi z vodenim pogovorom. Z raziskavo se je potrdil pomen individualizirane podpore, ki podpira raziskovanje in oblikovanje identitete ter refleksijo preko likovnega izražanja pri vseh vključenih skupinah mladostnikov.U. Munda20262026-04-25 08:30:50Magistrsko delo/naloga182146sl