Kritične perspektive psihiatrije: implikacije za socialno deloDrole, Barbara (Avtor) Dragoš, Srečo (Mentor) kritična psihiatrijapsihiatrična paradigmapsihiatrične »diagnoze« in psihotropna zdravilapsihogeneza in organogenezanespecifični dejavniki okrevanjamedikalizacijabiopsihosocialni model (duševnega) zdravjaMagistrska naloga se ukvarja z aktualno psihiatrično paradigmo, in sicer s perspektive današnje kritične psihiatrije, natančneje nekaterih vidnih članov Mreže za kritično psihiatrijo (Critical Psychiatry Network, CPN). Izbrane predstavljene kritike se osredotočajo na problematičnost psihiatričnih »diagnoz« z znanstvene in biomedicinske perspektive, logiko, ki psihiatrično »diagnostiko« poganja, in učinke, ki jih ta prinaša na klinični (individualni) in skupnostni ravni. Prav tako je osvetljena problematika razumevanja, testiranja in uporabe psihotropnih zdravil. Med alternativami, ki jih izpostavljajo kritični psihiatri CPN, je posebej izpostavljen drugačen pogled na psihiatrična zdravila (t. i. na-zdravila-osrediščen model), nespecifični dejavniki okrevanja (npr. podporen in zaupen odnos, širitev narativov in ponovno uokvirjanje uporabnikovih izkušenj, prepoznanje krivic, krepitev osebne avtonomije), pomen sodelovanja z uporabniki in njihovimi organizacijami in širitev izobraževalnih snovi psihiatrov in drugih strokovnjakov na področju duševnega zdravja z družboslovnimi in humanističnimi vsebinami. Posebno poglavje naloge se dotakne tudi širših kritičnopsihiatričnih perspektiv, in sicer na medikalizacijo družbe (tj. prevlade medicinskih razlag pri osmišljanju individualnih in družbenih težav) in biopsihosocialni model (duševnega) zdravja. Po mnenju psihiatrov CPN oba odražata prevlado biomedicinskega redukcionizma, ki je prisoten v aktualni psihiatrični paradigmi in ki ga podpirajo razni družbeni in političnoekonomski procesi. Naloga skuša predstaviti aktualne kritičnopsihiatrične vsebine, saj so te pri nas tudi v socialnem delu slabo poznane. Za boljše umeščanje predstavljenih kritik in predlogov alternativ so ti uokvirjeni s kratkim orisom zgodovine psihiatrije in vznikom aktualne psihiatrične paradigme v 80. letih 20. stoletja s sprejetjem III. izdaje Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM). Pri zadevnem uokvirjanju stopita v ospredje dve psihiatriji inherentni tenziji, in sicer njen odnos do preostale (somatske) medicine in dva pogleda na etiologijo duševnih »bolezni«, tj. psihogenetska in organogenetska perspektiva. Zagovorniki prve so in še vedno poudarjajo odločilnost psihičnih in socialnih dejavnikov pri genezi duševnih težav, zagovorniki druge pa se osredotočajo na možne organske izvore. Perspektiva drugih hkrati sovpada s težnjami znotraj psihiatrije po približanju psihiatrije preostali medicini. Razumevanje obeh tenzij in poznavanje kritičnopsihiatričnih vsebin lahko prispeva k socialnemu delu v Sloveniji na več načinov, kar je podrobneje predstavljeno v razpravi. Možni prispevki zajemajo krepitev obstoječih prizadevanj socialnega dela, njihovo nadgradnjo in oplajanje tako praksi (npr. pri delu v skupnosti in z uporabniki) kot v teoriji, boljši vpogled v okolje, v katerem se socialni delavci na področju duševnega zdravja gibljejo, ter v težave in izzive, s katerimi se na tem področju soočajo (npr. podcenjevanje socialnega dela v zdravstvenih okoljih, timska neskladja, širjenje institucionalne kulture v skupnost). Vse navedeno omogoča predvsem krepitev moči socialnih delavk in delavcev. Naloga v razpravi opozarja še na pomen močnejše artikulacije psihične dimenzije človeka znotraj skupnostnega socialnega dela, kar nadalje vpliva na razumevanje skupnosti kot take. Poskuša pa tudi razpreti prostor za krepitev sodelovanja različnih strokovnjakov (po poklicu in iz izkušnje) na področju duševnega zdravja pri nas.[B. Drole]20262026-04-16 09:00:50Magistrsko delo/naloga181822sl