<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=180850"><dc:title>Odsevi Dežele vzhajajočega sonca</dc:title><dc:creator>Uršič,	Marko	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>japonska kultura</dc:subject><dc:subject>budizem</dc:subject><dc:subject>zen budizem</dc:subject><dc:subject>sutre</dc:subject><dc:subject>koani</dc:subject><dc:subject>japonska filozofija</dc:subject><dc:subject>Japonska</dc:subject><dc:subject>kegon</dc:subject><dc:subject>zen</dc:subject><dc:subject>filozofija</dc:subject><dc:subject>potopisi</dc:subject><dc:description>V stotih Odsevih avtor filozofsko-duhovno povezuje vzhodna in zahodna miselna obzorja, zavzema se za odprto in povezujočo filozofijo duha, na vzhodu zlasti za budizem »velikega voza« (mahajana) ter za meditacijsko in življenjsko modrost zena.
Odsevi so stičišča svetov, blagozvočno in tenkočutno prepletanje raznolikih mozaikov avtorjevih notranjih in zunanjih popotovanj, vpetih v horizonte filozof­skih premislekov in osebnih izkustev, ki skozi prizmo tančic doživljajskih plasti, izhajajočih iz posameznega dogodka, trenutka, čustva ali miselnega utrinka, odstirajo večplastne razsežnosti bivanj­ske nedoumljivosti v nenehnem posta­janju, gibkosti, praznini in hkrati stano­vitnosti, celovitosti in polnini. Na razgibanem romanju po nevidnih, skrivnostnih robovih sveta in njegovih zagonetnih in nedoumljivih osredjih druga v drugo prehajajo brezdanje globine in vsenavzoče površine, kar ustvarja svo­jevrsten odprt prostor postanka in pre­misleka. – Tako Odsevi niso zgolj avtor­jeve samotne kontemplacije, temveč se skozi njih pretaka iskrivo povabilo bral­kam in bralcem k poglobitvi v svoje po­ti, kar vodi do uvida, da se v vsakem odsevu, kot v neskončni mreži draguljev boga Indre, zrcali tudi odmev našega bi­vanja. Tako drobni fragmenti skozi po­potovanja v znane-neznane krajine tke­jo zemljevid hipno-trajnih srečevanj, ki postajajo dom, in pri tem razpirajo mre­žo nepreštevno mnogo razgledišč, ki kljub raznolikosti harmonično sobiva­jo, se zrcalijo drug v drugem in priklicu­jejo minljivost-večnost, jaz-ti, bližnje-daljnje v večno (so)prisotnost – pri tem pa skrbno negujejo svojo zavezanost svetlobi.
Nina Petek</dc:description><dc:publisher>Založba Univerze v Ljubljani</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2026-03-18 09:58:00</dc:date><dc:type>Neznano</dc:type><dc:identifier>180850</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
