Razvoj metode za proučevanje biokorozije različnih vrst nerjavnega jekla z bakterijo Pseudomonas putidaGrabnar, Tjaša (Avtor) Danevčič, Tjaša (Mentor) biokorozijanerjavno jekloP. putidabiofilmCilj magistrskega dela je bil razviti metodo za proučevanje vpliva biofilma bakterije Pseudomonas putida GB-1 na biokorozijo različnih vrst jekel. Vzpostavili smo sistem gojenja biofilma na štirih vrstah jekla: martenzitnem 13-4, avstenitnem AISI 304, dupleksnem 2507 in konstrukcijskem S235J. Za analizo smo določali živost bakterijskih celic, pokritost površine optičnih rezin v biofilmu na površini jeklenega diska in debelino biofilma s konfokalno lasersko vrstično mikroskopijo (CSLM), morebitne korozijske poškodbe smo preverjali z vrstično elektronsko mikroskopijo (SEM). Ugotovili smo, da je za tvorbo biofilma najprimernejše gojišče za oksidacijo mangana. Po 16 dneh inkubacije je bakterija tvorila biofilm na vseh vrstah jekla. Povprečna živost je bila najvišja na konstrukcijskem jeklu S235J, ki je imelo hkrati najtanjši biofilm. Med nerjavnimi jekli je imelo dupleksno jeklo 2507 najnižjo živost celic, a hkrati največjo pokritost površine optičnih rezin z bakterijami. Po podaljšanju časa inkubacije na en mesec se je pokritost površine optičnih rezin pri vseh vrstah jekla povečala, medtem ko se je debelina biofilma zmanjšala. Kljub uspešni tvorbi biofilma nismo zaznali znakov mikrobno povzročene korozije (MIC) na nobeni vrsti jekla. Spremembe niso bile vidne niti po enomesečni inkubaciji v bogatem gojišču LB, kjer je bila rast bakterij najhitrejša. Rezultati kažejo, da sev Pseudomonas putida GB-1 v uporabljenih eksperimentalnih pogojih ne povzroča korozije, opažanja na konstrukcijskem jeklu celo nakazujejo na morebiten zaščitni učinek biofilma. Za pojav biokorozije bi bil verjetno potreben daljši čas inkubacije, drugačni okoljski pogoji gojenja bakterije z diski ali uporaba drugega bakterijskega seva.[T. Grabnar]20262026-03-12 07:15:08Magistrsko delo/naloga180607sl