Judovska glasba kot vir navdiha v godalni literaturi klasične glasbeLočniškar, Ana (Avtor) Podlesek, Janez (Mentor) judovska glasbaljudsko glasbeno izročilomodalnostgodalna literaturaJudovska glasba je iz večtisočletnega verskega in ljudskega glasbenega izročila prerasla v pomemben del svetovne umetnostne glasbene dediščine, ki močno zaznamuje tudi sodobno godalno klasično glasbo. Zgodovinski razvoj judovske glasbe poteka od starohebrejskih liturgičnih praks do bogate diasporne tradicije in na koncu do oblikovanja umetnostne klasične glasbe. V starohebrejski dobi je imela glasba osrednjo vlogo v templju, vrhunec pa je dosegla v »zlati dobi« organizirane vokalne in instrumentalne prakse. Po uničenju obeh templjev se je glasbeno življenje preselilo v sinagogo, kjer je prevladovala kantilacija svetih besedil. V diaspori so se judovske glasbene tradicije oblikovale glede na okolje: arabski Judje so prevzeli makamate, sefardski so razvili andaluzijsko obarvano melodiko, askenaški pa lastne moduse, povezane z jidišem, klezmerjem in hasidizmom. Modalni sistemi posameznih tradicij so se razvijali vzporedno, a z različnimi estetskimi izhodišči. V 19. stoletju se je judovska glasba modernizirala: sinagogalna koralna glasba je prevzela evropske vplive, umetnostna judovska glasba pa se je krepila v zahodni in vzhodni Evropi. Haskala in emancipacija sta spodbudili razprave o judovski identiteti, Društvo za judovsko ljudsko glasbo pa je sistematično zbiralo ter obdelovalo ljudske melodije. V 20. stoletju je nastajal raznolik opus umetnostne judovske glasbe. Pomemben je bil tudi razvoj izraelskega nacionalnega glasbenega sloga, ki združuje vplive diaspore, orientalske elemente in evropske kompozicijske tehnike. V osrednjem delu magistrske naloge so predstavljeni ključni skladatelji, ki so navdih našli prav v judovski glasbi in prispevali klasične skladbe za godala z omenjeno motiviko. Joseph Achron, ki je bil eden prvih, je v svojem opusu, zlasti v Hebrejski melodiji Op. 33, razvil izrazito »hebrejski slog«, utemeljen v modalnosti in kantilaciji. Ernest Bloch je ustvaril obsežen Judovski cikel, vključno s slavnim Schelomom, ter s tem oblikoval emocionalno in duhovno jedro judovske glasbe v 20. stoletju. Paul Ben-Haim je združil evropsko modernistično tradicijo z orientalskimi in sefardskimi vplivi ter postal ključna osebnost izraelskega glasbenega nacionalizma. Dimitrij Šostakovič pa je, čeprav ni bil Jud, pogosto uporabljal judovske glasbene elemente kot simbol solidarnosti z zatiranim ljudstvom.[A. Ločniškar]20262026-03-03 15:21:25Magistrsko delo/naloga180134sl