Učinkovitost podporne psihoterapevtske skupine za osebe po možganski kapiGombač, Nika (Avtor) Erzar, Tomaž (Mentor) možganska kappodporna psihoterapevtska skupinadepresijaanksioznoststresMožganska kap ima obsežne posledice na motoričnem, kognitivnem in psihološkem področju. Čeprav so motorične okvare pogosto v ospredju rehabilitacije, raziskave poudarjajo, da kognitivne in psihološke posledice pomembno vplivajo na dolgoročno funkcioniranje, kakovost življenja ter uspešnost okrevanja. Psihološke težave, kot so depresija, anksioznost in stres, vplivajo na motivacijo, čustveno regulacijo in aktivno sodelovanje v rehabilitacijskem procesu, zato predstavljajo pomemben javnozdravstveni izziv ter poudarjajo potrebo po celostni obravnavi, ki vključuje tudi sistematično psihološko podporo. MK je praviloma nenaden in življenjsko prelomni dogodek tudi za svojce, ki pogosto prevzamejo vlogo glavnih oskrbovalcev. Kakovost družinskega funkcioniranja pomembno vpliva na psihološko okrevanje bolnika, hkrati pa dolgotrajna oskrba predstavlja znatno čustveno, fizično in socialno breme za družinske člane. Zato se kot posebej učinkoviti uveljavljajo usmerjeni psihosocialni pristopi, ki vključujejo tako bolnike kot oskrbovalce ter tako prispevajo k boljši prilagoditvi obeh. Namen raziskave je bil preučiti vpliv podporne psihoterapevtske skupine na psihološko funkcioniranje oseb po MK, s poudarkom na depresivnosti, anksioznosti, stresu ter čustveni in vedenjski prilagoditvi. Rezultati so pokazali statistično značilno zmanjšanje simptomov depresije in stresa ter zmerno izboljšanje na področju anksioznosti. Kvalitativni izsledki so dodatno pokazali izboljšanje razpoloženja, sproščenosti in čustvene prilagoditve pri večini udeležencev, pri čemer je bil napredek izrazito individualno pogojen ter povezan s stopnjo funkcionalnosti in s tem z zmožnostjo vključevanja v skupinsko dinamiko. Ugotovitve raziskave potrjujejo pomen vključevanja psihološke podpore v rehabilitacijo oseb po MK ter poudarjajo ključno vlogo svojcev pri prenosu in ohranjanju doseženih sprememb v domačem okolju. Med osrednjimi izzivi ostajajo izrazita heterogenost populacije oseb po MK, potreba po visoki stopnji individualizacije psiholoških intervencij ter omejena dostopnost tovrstnih oblik podpore v klinični praksi. Nadaljnji izzivi vključujejo tudi zagotavljanje dolgoročne kontinuitete psihološke obravnave, sistematično vključevanje svojcev v terapevtski proces ter potrebo po raziskavah z večjimi vzorci in daljšim spremljanjem psiholoških učinkov intervencij, kar predstavlja pomemben potencial za nadaljnji razvoj celostne rehabilitacije po MK.[N. Gombač]20262026-02-14 09:00:08Magistrsko delo/naloga179462sl