Preprečevanje retravmatizacije v postopkih, namenjenih prijavi in pomoči žrtvam spolne zlorabe na centrih za socialno deloRuiz, Tabita (Avtor) Repič Slavič, Tanja (Mentor) retravmatizacijaspolna zlorabapostopki prijavecentri za socialno delona razumevanju travme utemeljena praksarelacijska terapijapreprečevanje retravmatizacijeetični pristopMagistrsko delo obravnava preprečevanje retravmatizacije pri postopkih prijave in pomoči žrtvam spolne zlorabe na centrih za socialno delo. Izhaja iz ugotovitve, da so posamezniki z zgodovino travmatičnih izkušenj, zlasti spolne zlorabe v otroštvu, izpostavljeni povečanemu tveganju za ponovno travmatizacijo v kasnejših življenjskih okoliščinah, tudi znotraj sistemov pomoči. Teoretični del najprej razčleni pojma travme in retravmatizacije ter opozori na konceptualno nejasnost slednje v diagnostičnih klasifikacijah, ob hkratnem soglasju v literaturi, da retravmatizacija pomeni ponovno aktivacijo travmatičnih spominov, afektov in telesnih odzivov ob dražljajih, ki spominjajo na prvotno travmo (Butler idr. 2017, 2–4; Duckworth in Follette 2012, 443–446; Figley idr. 2012, 569). Poseben poudarek je namenjen nevrobiološkim vidikom travme in retravmatizacije, pri čemer so predstavljene spremembe v delovanju amigdale, hipokampusa in prefrontalnega korteksa ter njihov vpliv na spomin, regulacijo afekta in odziv na stres (Bossé idr. 2018, 393–400; Shin in Liberzon 2011, 311–322). Delo podrobno obravnava specifičnosti spolne zlorabe v otroštvu, njene dolgoročne posledice in načine, kako se travma kaže na afektivni, kognitivni in vedenjski ravni, vključno z disociacijo, samoregulacijskimi težavami ter tveganimi oblikami vedenja. Nadalje je predstavljena praksa, ki temelji na razumevanju travme, kot ključen preventivni okvir za zmanjševanje tveganja retravmatizacije pri socialnem delu. V tem delu so izpostavljena temeljna načela tega pristopa, kot so zagotavljanje varnosti, predvidljivosti, spoštovanja, izbire in opolnomočenja, hkrati pa je obravnavana tudi nevarnost nenamernega ponavljanja dinamike moči in nadzora v institucionalnih postopkih (Bloom; Levenson 2017, 105–113, 105–113; Harris in Fallot; SAMHSA 1-27). Pomemben del teoretične razprave je tudi umestitev relacijske družinske paradigme, ki poudarja pomen odnosa, regulacije afekta in nezavednih relacijskih mehanizmov pri delu z osebami z zgodovino travme (Repič in Gostečnik 2017, 422–434). Empirični del temelji na kvalitativni raziskavi med socialnimi delavci, zaposlenimi na centrih za socialno delo, in raziskuje njihovo razumevanje travme, zaznavanje tveganj za retravmatizacijo ter izkušnje pri delu z žrtvami spolne zlorabe. Ugotovitve kažejo na ključno vlogo strokovnega znanja, etične drže in samozavedanja socialnih delavcev pri zmanjševanju stiske žrtev ter na potrebo po nadaljnjem razvoju sistematičnih, travmi senzitivnih pristopov.[T. Ruiz]20262026-01-29 09:00:08Magistrsko delo/naloga178670sl