Izobraževanje in profesionalni razvoj makedonskih in slovenskih specialnih in rehabilitacijskih pedagogovGodjoska, Verica (Avtor) Košak Babuder, Milena (Mentor) Valenčič Zuljan, Milena (Komentor) vzgoja in izobraževanje oseb s posebnimi potrebamiizobraževanjeprofesionalni razvojspecialni in rehabilitacijski pedagogimotivacija za delo z otroki s posebnimi potrebamiČas, v katerem živimo, je zaznamovan s hitrimi tehnološkimi in socialnimi spremembami, ki vplivajo na razvoj zahtev in kompetenc pedagoških poklicev. Razvoj je stalna tema pedagoških razprav. Vanj so usmerjene pedagoške raziskave, predstavlja temeljno vodilo šol po vsem svetu ter je cilj učiteljevega poklicnega delovanja. V zadnjem času je profesionalna vloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga postala še zahtevnejša. Spremenjena vloga učiteljev je postala imperativ družbe in vseživljenjskega učenja učiteljev ter njihovega profesionalnega napredka. Potreba po povečanju kakovosti dela v vzgojno izobraževalnem procesu vse bolj heterogenih skupin učencev postavlja učitelja pred vrsto novih izzivov. V skladu z njimi morajo tudi specialni in rehabilitacijski pedagogi pridobiti kompetence, potrebne za doseganje najvišjih akademskih standardov. Poleg začetnega izobraževanja je za vsakega posameznika nujna skrb za lasten profesionalni razvoj. Specialni in rehabilitacijski pedagogi sodelujejo pri izvajanju politike specialnega izobraževanja in vključevanja učencev s posebnimi potrebami. Njihova naloga je, da prepoznajo vplive sodobnega okolja na mlade s posebnimi potrebami, ki so vključeni v izobraževalne in rehabilitacijske sisteme, ter jih poskušajo s pomočjo doslej uveljavljenih metod podpore in učnih ter rehabilitacijskih pristopov opolnomočiti in usmerjati, da čim bolj polnopravno sodelujejo v svojem ožjem in širšem socialnem okolju. Specialni in rehabilitacijski pedagogi bi morali biti opremljeni s specifičnim znanjem o tem, kateri mehanizmi vplivajo na njihovo karierno pot, in o tem, kakšno vlogo imajo njihove odločitve o izobraževanju in usposabljanju na potek želene kariere in osebnega profesionalnega razvoja. Glavni cilji raziskave je bil ugotoviti in primerjati, kako izbrani skupini specialnih in rehabilitacijskih pedagogov v Makedoniji in Sloveniji dojemata svoj profesionalni razvoj, svoje vloge, znanja in kompetence za opravljanje specialnopedagoškega dela ter kako ocenjujeta motivacijo, kompetence in karierni razvoj. Zanimalo nas je tudi, katere razlike in podobnosti obstajajo med obema državama. V raziskavi smo se osredotočili na individualne in poklicne dejavnike, ki vplivajo na strokovno rast specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, njihovo motivacijo za delo z otroki s posebnimi potrebami ter vrednotenje začetnega in nadaljnjega izobraževanja. Vključili smo 62 specialnih in rehabilitacijskih pedagogov iz Makedonije in 48 iz Slovenije. Podatki, zbrani z nestandardiziranim anketnim vprašalnikom v obeh jezikih, so bili obdelani z deskriptivno in inferenčno statistiko. Rezultati so pokazali, da so specialni in rehabilitacijski pedagogi v obeh državah izrazito notranje motivirani za profesionalni razvoj. Najvišje so ocenili željo po nadaljnjem strokovnem izobraževanju in veselje do dela z otroki s posebnimi potrebami, najnižje pa dostopnost finančnih sredstev za izobraževanja in zunanje motivacijske dejavnike, kot so družbeni status poklica in materialne spodbude. Slovenski specialni in rehabilitacijski pedagogi so poročali o večji razpoložljivosti finančne podpore, a hkrati o izraziti časovni stiski, medtem ko so makedonski kolegi višje vrednotili formalne oblike usposabljanj, mentorstvo in sodelovanje v raziskovalnih projektih. Obe skupini se ocenjujeta kot visoko usposobljeni za delo z otroki s posebnimi potrebami, zlasti na področjih prilagajanja pouka, ustvarjanja spodbudnega učnega okolja ter sodelovanja z učitelji in starši. Najnižjo stopnjo kompetentnosti so opazili pri nalogah, ki presegajo neposredno delo v razredu – predvsem pri vodenju, kriznem odzivanju in refleksiji lastnega profesionalnega razvoja. Med državama pri tem niso bile ugotovljene statistično pomembne razlike. Rezultati so tudi pokazali, da specialni in rehabilitacijski pedagogi svojo kariero najpogosteje razumejo kot poslanstvo, ki temelji na strokovni predanosti, poučevanju in vzgoji novih generacij. Slovenski specialni in rehabilitacijski pedagogi večji poudarek namenjajo strokovni usposobljenosti, medtem ko makedonski bolj izpostavljajo družbeno prepoznavnost in akademski napredek. V obeh skupinah pa tradicionalne karierne ambicije, kot je napredovanje na vodstvene položaje, niso izrazito prisotne. Pri oceni začetnega izobraževanja so anketirani najvišje vrednotili teoretično pripravo, medtem ko je bila praktična usposobljenost ocenjena nižje, predvsem med slovenskimi specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi. Makedonski specialni in rehabilitacijski pedagogi so svoje praktične kompetence ocenili nekoliko višje, kar mogoče nakazuje na manjši razkorak med teorijo in prakso v njihovem študiju. Nadaljnje izobraževanje obe skupini razumeta predvsem kot priložnost za osebni in strokovni razvoj, pri čemer izstopa notranja motivacija, medtem ko imajo zunanji dejavniki, kot so napredovanje v plačilne razrede ali spodbude delovnega kolektiva, manjši pomen. Sklepne ugotovitve potrjujejo, da je profesionalni razvoj specialnih in rehabilitacijskih pedagogov rezultat prepleta visoke notranje motivacije, zaznanih institucionalnih pogojev ter širšega kulturnega konteksta, v katerem delujejo.V. Godjoska20262026-01-23 08:30:49Magistrsko delo/naloga178322sl