Določitev znotraj-kostne variabilnosti v količini DNA malih kosti za molekularno genetske identifikacije z računalniško tomografijoGeršak, Živa Miriam (Avtor) Salapura, Vladka (Mentor) Zupanič Pajnič, Irena (Komentor) DSCTDNA2. svetovna vojnakostna gostotaskeletni ostankigenetska identifikacijaUvod Pridobivanje DNA iz skeletnih ostankov je ključno v forenzičnih in arheoloških raziskavah, pri čemer na učinkovitost vplivajo zgradba, gostota kosti ter pogoji pokopa. Čeprav je skalnica najbogatejši vir DNA, njeno destruktivno vzorčenje omejuje uporabnost. V tej študiji smo raziskali potencial šestih manjših skeletnih elementov kot alternativni vir DNA za molekularno genetske identifikacije. Materiali in metode Analizirali smo 137 kosti (pogačica, petnica, skočnica, čolnič, kocka, medialna klinasta kost) iz množičnega povojnega grobišča druge svetovne vojne. Uporabili smo DSCT s posebej prilagojenim protokolom za prikaz kompaktne in spongiozne kostnine ter določitev ROI za merjenje kostne gostote v HU. Za primerjavo smo vključili še 25 pogačic iz arheološkega najdišča. Vzorce smo očistili in jih razrezali glede na CT analizo. Iz kostnega prahu smo nato po postopku popolne demineralizacije DNA izolirali, očistili in kvantificirali z metodo kvantitativnega PCR. Osemnajstim izbranim vzorcem smo določili avtosomne označevalce STR. Zaradi približno normalne porazdelitve podatkov smo statistično pomembne razlike analizirali znotraj 95% intervalov zaupanja in korelacije s Spearmanovim koeficientom. Rezultati DSCT je razkril edinstveno mikrostrukturo kosti ter omogočil natančno izbiro mest za vzorčenje. Značilne znotraj kostne razlike v količini DNA so bile prisotne le pri petnici (sulkus > telo). Pogačice in čolniči so dosledno zagotavljali najboljšo ohranjenost DNA, medtem ko sta skočnica in petnica izkazovali večjo stopnjo razgradnje. Korelacija med gostoto kosti in količino DNA je bila nekonsistentna. Tipizacija označevalcev STR je bila uspešna pri vseh analiziranih vzorcih, s popolnimi profili, ki potrjujejo avtentičnost iz kosti pridobljene DNA. Pogačice so pokazale kontekstualno odvisne razlike: vzorci iz povojnega grobišča druge svetovne vojne so vsebovali večje količine in popolnejše profile v primerjavi z bolj degradiranimi arheološkimi vzorci, kar odraža vpliv časa pokopa. Zaključki Majhni skeletni elementi, zlasti pogačica in čolnič, predstavljajo zanesljivo alternativo skalnici za forenzično in arheološko izolacijo DNA. DSCT se je izkazal kot učinkovita metoda pri določanju optimalnih mest za vzorčenje, zmanjšanju destruktivnih postopkov in zagotavljanju konsistentnih primerjav znotraj iste kosti. Raziskava potrjuje uporabnost pogačice kot kakovostni in morfološko prepoznavi skeletni element za forenzično ter arheološko analizo DNA. Rezultati našega dela potrjujejo, da imajo pogoji pokopa in okolja ter kostna gostota pomemben vpliv na ohranjenost in količino DNA, najizraziteje pa nanjo vpliva čas.20262026-01-18 07:15:14Doktorsko delo/naloga178092sl