Človek kot gospodar svoje usodePohar, Borut (Avtor) razširjena evolucijska sintezateorija gradnje nišeteorija evolucijskih igergenska asimilacijadialog med vero in znanostjočloveška svobodaModerna sinteza (neodarvinizem) evolucijo predstavlja kot slep proces na ravni genov, ki temelji na naključju. Pri tem so organizmi kot nosilci genov pasivni in vdani v usodo, kamorkoli jih že zanese. V tem pogledu naključja vodijo razvoj živih bitij neznano kam, kar je v neskladju s teologijo, ki zagovarja usmerjenost evolucije. Vendar pa je sodobna znanost prišla do spoznanja, da je evolucija tudi povratna – da namreč tudi organizmi na njen potek vplivajo aktivno. Medtem ko so mutacije le eden od virov evolucijskih variacij, organizmi z gradnjo in preoblikovanjem okolja tvorijo globlji izvor selektivnih pogojev, ki tem variacijam dajejo smer. Prispevek obravnava možnost, da sodobna bio-logija – predvsem razširjena evolucijska sinteza (angl. Extended Evolutionary Synthesis, EES), ki vključuje teorije gradnje niše (angl. Niche Construction The-ory, NCT), teorijo evolucijskih iger (angl. Evolutionary Game Theory, EGT) in gensko asimilacijo (angl. Gene assimilation, GA) – podpira teološki pogled na človeka kot »gospodarja svoje usode«. Prispevek1 s pomočjo sodobnega razumevanja evolucije opozarja, da človek s svojo miroljubno evangeljsko držo okolje lahko spremeni tako, da s tem preoblikuje selekcijske pritiske in tako lastno evolucijo sooblikuje v smeri spontanosti sprave (kot odgovora na storjeno krivico). Ta teoretična možnost namiguje na resonanco med vero in znanostjo ter odpira nove teme za njun medsebojni dialog.20252025-12-31 09:52:12Članek v reviji177679sl