<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=177666"><dc:title>Čustva v luči „Pravilnika za katehezo“</dc:title><dc:creator>Šegula,	Andrej	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>čustva</dc:subject><dc:subject>Pravilnik za katehezo</dc:subject><dc:subject>evangelizacija</dc:subject><dc:subject>vera</dc:subject><dc:subject>verska vzgoja</dc:subject><dc:description>Prispevek analizira vlogo čustev v katehezi ob upoštevanju novega „Pravilnika za katehezo“, ki zagovarja celostni pristop h katehetski formaciji. Zgodovinski pregled kaže, da so bila čustva v verskem poučevanju kot vez med doktrinalnim znanjem in osebnim izkustvom vere sicer stalno navzoča, a so bila pogosto razumljena kot motnja pri objektivnem sprejemanju nauka. Sodobni dokumenti Cerkve pa čustva vidijo kot nepogrešljiv del katehetskega procesa – čustva namreč omogočajo poglobljeno osebno povezanost z verskimi vsebi-nami in krepijo evangelizacijsko razsežnost kateheze. Med metodami, ki ta pristop udejanjajo, so interaktivno učenje, refleksivne tehnike, umetnost, glasba, pripovedovanje in igre vlog, ki ustvarjajo prostor za čustveno doživljanje in osebno refleksijo ter spodbujajo empatijo in skupnostno izkušnjo. V prihodnje se predvideva še izrazitejša uporaba čustvene inteligence katehetov – ti naj bi namreč s primerno formacijo razvili občutljivost za čustvene potrebe naslovni kov. Prispevek sklepa poudarek, da čustva niso le dopolnilo kateheze, temveč njen konstitutivni element, ki omogoča oblikovanje celostne vere, v kateri se prepletajo razum, srce in duhovna izkušnja.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-12-31 08:58:10</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>177666</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
