<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=17743"><dc:title>Oglarska pot in oglarjenje na Dolah</dc:title><dc:creator>Miklič,	Bojan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Marenče,	Jurij	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>olarjenje</dc:subject><dc:subject>oglarska pot</dc:subject><dc:subject>oglje</dc:subject><dc:subject>gozdne učne poti</dc:subject><dc:subject>Dole</dc:subject><dc:subject/><dc:description>Delo predstavlja oglarjenje v krajevni enoto Radeče in njen razvoj s pomočjo oglarske poti. Oglarska pot povezuje dvanajst zanimivih točk naravne, kulturnein etnološke dediščine. V Gozdnogospodarski enoti Dole so tehniko poogljevanja lesa prinesli italijanski oglarji. V raziskavi se je ugotovilo, da največji strošek predstavljajo drva - 54 % vseh stroškov. Pri samem delu papredstavlja največji strošek nadzor oglenitve - 47 % vseh stroškov. Skupni stroški za celotno kopo so v tem primeru znašali 1.355 . V kopi je bilo 13.860 kg lesa - masa je bila ugotovljena s tehtanjem lesa preden ga je oglar zložil v kopo. Iz te količine so pridobili 2.250 kg oglja. To pomeni, da so za 1 kg oglja potrebovali 6,16 kg bukovega lesa. Oglarji dosegajo z poogljevanjem večje kope večje ekonomske učinke. Ekonomsko upravičenost oglarjenja dopolnjuje tudi dejstvo, da za zlaganje kop oglarji uporabijo manj vreden les, za katerega na trgu ni povpraševanja.</dc:description><dc:publisher>[B. Mikič]</dc:publisher><dc:date>2010</dc:date><dc:date>2014-07-11 13:55:02</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>17743</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
