Vloga nevladnih organizacij pri razvoju politik duševnega zdravjaDekleva, Deja (Avtor) Sande, Matej (Mentor) državaduševno zdravjeSlovenijanevladne organizacijezakonodajaMagistrsko delo obravnava vlogo nevladnih organizacij (NVO) pri oblikovanju politik na področju duševnega zdravja (DZ) v Sloveniji. Osredotočalo se bo tudi na možnosti sodelovanja med NVO in državo ter na pregled odnosa in dialoga med tema dvema akterjema. V teoretičnem delu so predstavljene različne teorije, ki pojasnjujejo vlogo in načine delovanja nevladnih organizacij ter njihov pomen na področju duševnega zdravja. Poleg tega je podan tudi pregled zakonodaje, ki ureja področje NVO in DZ. Literatura se osredotoča na načine delovanja organizacij in na oblike sodelovanja med njimi in državnimi institucijami, ki vplivajo na oblikovanje zakonodaje. V empiričnem delu je predstavljena raziskava, ki temelji na delno strukturiranih intervjujih s predstavniki štirih organizacij s področja duševnega zdravja. Rezultate sem obdelala z induktivnim kodiranjem. Rezultati raziskave kažejo, da lahko nevladne organizacije na odločevalce vplivajo na različne načine, kot so informiranje, zagovorništvo in lobiranje. Najbolj neposreden način sodelovanja je vključevanje v strokovne skupine, vendar to ni omogočeno vsem organizacijam. NVO se v odnosu z državo in drugimi strokovnimi delavci pogosto znajdejo v neenakopravnem položaju. V zadnjih letih je prišlo do večjega vključevanja uporabnikov in uporabniških organizacij, vendar neravnovesje moči in hierarhični odnosi med strokovnjaki še vedno ostajajo izraziti. Vključenost NVO v procese oblikovanja politik pa sogovorniki pogosto opisujejo kot navidezno in brez dejanskega vpliva. Kljub temu obstajajo tudi pozitivni primeri sodelovanja, ki pa so praviloma odvisni od posameznih akterjev, njihovega vztrajanja in osebnih poznanstev. Na delovanje NVO pomembno vplivajo finančna sredstva in kadrovske zmožnosti. Raziskava izpostavlja neskladje med obljubami odločevalcev in dejansko prakso na področju duševnega zdravja. Ključna mejnika na tem področju predstavljata Zakon o duševnem zdravju in Resolucija nacionalnega programa o duševnem zdravju, zaradi katerih se je začelo aktivnejše delovanje v skupnosti. Pomemben vpliv imajo tudi mednarodni dokumenti, kot je na primer Konvencija o pravicah invalidov. Sogovorniki opozarjajo na pomanjkanje medsektorskega sodelovanja in na razkorak med togostjo zakonodaje ter potrebami v praksi. Zaznana je potreba po zakonodaji, ki bi temeljila na človekovih pravicah in dejanskih potrebah ljudi z izkušnjo duševnih stisk. Na podlagi odgovorov lahko sklepamo, da država dialog z NVO in uporabniki večinoma odpira kot zakonsko obveznost. Za resničen napredek na tem področju bi bila po mnenju sogovornikov potrebna večja proaktivnost države, stabilnejši institucionalni mehanizmi, redno sodelovanje in priznanje pomembnosti uporabniških glasov.D. Dekleva20252025-12-21 21:30:14Magistrsko delo/naloga177356sl