Ugotavljanje povezanosti med plazemsko koncentracijo jetrnih encimov, presnovno urejenostjo in inzulinsko občutljivostjo pri mladih s sladkorno boleznijo tipa 1 v SlovenijiRusjan, Etel (Avtor) Žiberna, Lovro (Mentor) Dovč, Klemen (Komentor) sladkorna bolezen tipa 1 pri mladostnikihpresnovna urejenostjetrni encimiinzulinska rezistencaavtoimunske bolezniSladkorna bolezen tipa 1 je kronična avtoimunska bolezen, za katero je značilno avtoimunsko pogojeno uničenje beta celic trebušne slinavke, kar vodi do pomanjkanja inzulina in posledično njegovega vseživljenjskega nadomeščanja. Za preprečevanje akutnih in kroničnih zapletov je pomembna ustrezna presnovna urejenost, na katero vpliva tudi inzulinska rezistenca, zlasti pri osebah s prekomerno telesno maso. Novejše raziskave ugotavljajo, da bi lahko povišane plazemske koncentracije jetrnih encimov, kot sta aspartat aminotransferaza in alanin aminotransferaza, poleg ocene jetrne funkcije odražale tudi presnovno neurejenost. Zato je bil namen naše raziskave analizirati povezanost med plazemskimi koncentracijami jetrnih encimov, kazalniki presnovne urejenosti (glikiran hemoglobin A1c, povprečna koncentracija krvnega sladkorja) in parametri inzulinske terapije (skupni dnevni odmerek inzulina, bazalna potreba po inzulinu na kilogram telesne mase) ter raziskati vpliv telesne mase in pridruženost avtoimunskih bolezni (celiakija in avtoimunska bolezen ščitnice) na te spremenljivke. V raziskavo smo vključili 167 mladih oseb s sladkorno boleznijo tipa 1, starih od 10 do 21 let, obravnavanih na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana v obdobju med letoma 2010 in 2024. Med preiskovanci je bilo 61,1 % dečkov ter 38,9 % deklic. Povprečna starost je bila 16,2 ± 2,7 leta, povprečno trajanje bolezni ob vključitvi v raziskavo 8,2 ± 4,4 leta, povprečna telesna masa 64,4 ± 13,6 kg, povprečna telesna višina 170,2 ± 10,2 cm ter povprečna vrednost izračunane vrednosti indeksa telesne mase 22,1 ± 3,6. Ugotovili smo, da je višji indeks telesne mase povezan z višjimi vrednostmi glikiranega hemoglobina A1c in višjo potrebo po inzulinu. Plazemske koncentracije jetrnih encimov niso bile povezane s kazalniki presnovne urejenosti ali parametri inzulinske terapije, vendar so izkazovale pozitivno povezavo z označevalci sistemskega vnetja (visoko občutljivi C- reaktivni protein). Prisotnost pridruženih avtoimunskih bolezni ni vplivala na opazovane spremenljivke, vendar so trendi nakazovali možen vpliv nezdravljene celiakije na nižje vrednosti glikiranega hemoglobina A1c in nižjo potrebo po inzulinu ter vpliv ščitničnih motenj na višje potrebe po inzulinu.20252025-11-29 08:45:34Magistrsko delo/naloga176407sl