Integracija relacijske družinske terapije z elementi plesno-gibalne terapije v skupini za ženskeUdrih, Sabrina (Avtor) Simonič, Barbara (Mentor) relacijska družinska terapijaplesno-gibalna terapijaintegracijapovezava telo-umskupina za ženskečustveno procesiranjesočutje do sebeRelacijska družinska terapija (RDT) poudarja pomen najzgodnejših odnosov, ki oblikujejo posameznikovo psihoorgansko strukturo, na podlagi katere, preko mehanizma projekcijsko-introjekcijske identifikacije, tudi dalje v življenju išče podobne odnose, kot jih je bil že vajen. V teh odnosih se lahko ponovno prebudijo njegove psihoorganske, implicitne vsebine, z ozaveščanjem in prevzemom odgovornosti zanje, pa jih ima možnost razrešiti. Eden od odnosov, kjer je to mogoče, je v RDT tudi terapevtski odnos. Plesno-gibalna terapija (PGT) je najmlajša disciplina umetnostnih terapij in vključuje namensko rabo umetnosti – plesa in gibanja – v psihoterapevtskem okviru z namenom doseganja terapevtskih sprememb. PGT že vse od svojih začetkov poudarja neločljivo povezanost med telesom in umom. Gibanje razume kot tistega, s katerim človek vstopa v odnose z drugimi vse od svojih začetkov, z namenom komuniciranja in gradnje intersubjektivnosti. Tako v PGT telo in gibanje, pri čemer je ključni izraz slednjega tudi ples, služita kot temeljno sredstvo izražanja in komunikacije, kinestetična empatija pa omogoča terapevtu začutiti in naslavljati klientov notranji svet. Pričujoča doktorska disertacija je posvečena integraciji RDT z elementi PGT, pri čemer smo raziskali teoretično in praktično možnost ter učinke takšne integracije. V teoretičnem delu doktorske disertacije smo najprej predstavili RDT in PGT vse od njunih začetkov, vključno z najpomembnejšimi vplivi na njun razvoj, nato pa ju, s predstavitvijo njunih ključnih konceptov umestili v današnji psihoterapevtski prostor. Sledil je argumentiran sprehod čez pregled njunih skupnih točk ter ključen del – pregled pomembnih značilnosti PGT, s katerimi se v teoriji kažejo možnosti obogatitve RDT skozi integracijo. V empiričnem delu doktorske disertacije smo integracijo RDT z elementi PGT tudi praktično raziskali. Pri tem smo našo raziskavo razdelili na kvantitativen in kvalitativen del. V kvantitativnem delu raziskave smo izvedli eksperiment, v katerega smo vključili tri skupine žensk, ki se soočajo z vsakodnevnimi izzivi. S prvo skupino (RDT) smo šest mesecev izvajali terapevtsko skupino po metodi RDT, z drugo skupino (RDT+PGT) smo šest mesecev izvajali terapevtsko skupino po metodi RDT z elementi PGT, tretja skupina (ČL) pa je bila na čakalni listi, imela je vlogo kontrolne skupine, in z njo, v času izvajanja terapevtskih skupin s preostalima dvema skupinama, nismo počeli nič. Rezultati so pokazali, da sta (1) obe aktivni skupini (RDT in RDT+PGT) dosegli boljše rezultate kot pasivna skupina (ČL) na vseh merjenih spremenljivkah, (2) pri obeh skupinah v terapevtskem procesu (RDT in RDT+PGT) je bil po koncu procesa boljši rezultat v merjenih spremenljivkah kot na začetku, (3) skupina RDT+PGT je dosegla boljše rezultate kot skupina RDT na večini merjenih spremenljivk, vendar ne na vseh, (4) ženske z bolj razvito sposobnostjo čustvenega procesiranja so bolj sočutne do sebe, razvijejo bolj čuječo skrb zase in doživljajo manj simptomov depresije, tesnobe in stresa. V kvalitativnem delu raziskave smo s skupino RDT+PGT izvedli fokusno skupino, da bi pridobili globlje spoznanje o doživljanju in doprinosu integracije RDT z elementi PGT. Z refleksivno tematsko analizo smo identificirali 4 glavne teme, o katerih so poročale udeleženke fokusne skupine. (1) Premik od uma k telesu, ki se nanaša na naraščajočo sposobnost telesnega zavedanja in izražanja skozi telo, (2) terapija postane igra, kar lajša terapevtski proces in se nanaša na sproščeno, ustvarjalno in zabavno plat terapevtskega procesa ter prebuditev notranjega otroka, (3) odnos kot temelj varnosti in sprejemanja v terapevtski skupini, ki se nanaša na krepitev sočutja do sebe s pomočjo terapevtskega odnosa in odnosa v skupini, kjer so h gradnji medosebne povezanosti bistveno prispevali elementi PGT in (4) nov način bivanja s seboj in drugim, ki se nanaša na spremembe v odnosu do telesa, čustvovanja, do sebe in v medosebnih odnosih udeleženk. Rezultati kvantitativnega in kvalitativnega dela raziskave so pokazali ujemanje s teoretičnimi možnostmi, ki jih prinaša integracija RDT z elementi PGT. Izkazalo se je, da je ta integracija mogoča, učinkovita, saj pri udeleženkah raziskave prinaša tako kvantitativno merljive kot samoporočane spremembe in da bogati RDT, kar se je izkazalo tako skozi kvantitativno merljive rezultate kot skozi rezultate subjektivnega doživljanja, o katerem so poročale udeleženke. V obeh delih raziskave smo izpostavili omejitve raziskave, pri čemer še posebej izstopa majhen vzorec udeleženk, in predloge za nadaljnje raziskovanje, ki še posebej izpostavljajo predlog raziskav na različnih populacijah in vrstah težav s terapevtsko obravnavo po metodi RDT z elementi PGT.[S. Simič Udrih]20252025-11-26 09:00:07Doktorsko delo/naloga176262sl