<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=175954"><dc:title>Takojšnji učinki hipoterapije na ravnotežje oseb z Downovim sindromom</dc:title><dc:creator>Vatovec,	Sara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kovačič,	Tine	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Fošnarič,	Miha	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Tomc Žargi,	Tina	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>magistrska dela</dc:subject><dc:subject>fizioterapija</dc:subject><dc:subject>Downov sindrom</dc:subject><dc:subject>hipoterapija</dc:subject><dc:subject>ravnotežje</dc:subject><dc:subject>posturalni nadzor</dc:subject><dc:subject>stabilometrija</dc:subject><dc:description>Uvod: Downov sindrom (DS) je genetska motnja, za katero sta značilna mišična hipotonija in slabše razvite posturalne strategije. Redna fizioterapevtska obravnava je ključna pri preprečevanju padcev in spodbujanju funkcijske neodvisnosti pri osebah z DS. Hipoterapija, ki  izkorišča  tri  razsežnostno  gibanje  v  kombinaciji  s  fizioterapevtskimi  tehnikami, se uveljavlja  kot  dopolnilna  tehnika,  ki ugodno  vpliva  na  ravnotežje otrok  z  razvojnimi motnjami. Namen: V magistrskem delu smo  želeli oceniti takojšnji vpliv 30-minutne hipoterapije na ključne parametre statičnega ravnotežja pri osebah z DS. Metode dela: V kvantitativno eksperimentalno raziskavo je bilo vključenih 17 oseb z DS. Izvedli smo stabilometrijo pred in po 30-minutni hipoterapiji, pri čemer smo beležili gibanje središča pritiska v štirih senzoričnih pogojih (trda oz. mehka podlaga v kombinaciji z odprtimi oz. zaprtimi očmi). Podatke o povprečni hitrosti gibanja središča pritiska, dolžini poti središča pritiska (v x in y smeri) ter ploščini stabilograma (FAO, PCA) smo obdelali s parametričnimi oziroma  neparametričnimi  statističnimi  testi  (p  ?  0,05). Rezultati: Najbolj  enotno izboljšanje po hipoterapiji smo zaznali pri parametru povprečne hitrosti in poti v y smeri, kjer sta bila oba parametra statistično značilno nižja v vseh pogojih. Ploščina stabilograma, ocenjena s PCA, se je znižala v treh pogojih (razen pri najlažjem merjenem pogoju odprtih oči in trde podlage). Pot v x smeri se je po hipoterapiji statistično značilno zmanjšala le pri dveh zahtevnejših pogojih (mehka podlaga z odprtimi in zaprtimi očmi), medtem ko je bila ploščina stabilograma, ocenjena s FAO statistično značilno manjša le pri najtežjem pogoju (mehka  podlaga,  zaprte  oči). Velikosti  učinkov  so  bile  večinoma  srednje  do  velike, najizrazitejše v zahtevnejših pogojih. Razprava in zaključek: Rezultati nakazujejo, da hipoterapija vpliva na takojšnje izboljšanje nekaterih vidikov nadzora drže pri osebah z DS, še posebej v zahtevnejših senzoričnih pogojih, hkrati pa je lahko koristna kot del celostne fizioterapevtske obravnave oseb z DS za izboljšanje ravnotežja. Vpliv se ni izkazal kot enoten pri vseh stabilometričnih kazalnikih, kar poudarja potrebo po nadaljnjih raziskavah z večjim vzorcem, nadzorovano zasnovo in daljšim opazovalnim obdobjem, da bi lažje ocenili trajnost učinkov in njihove klinične implikacije.</dc:description><dc:publisher>[S. Vatovec]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-11-14 08:38:22</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>175954</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
