<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=175893"><dc:title>Ključni akterji o izbrisu in (ne)vključenost teme izbrisa v izobraževanje</dc:title><dc:creator>Kukovec,	Veronika	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Rode,	Eva	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Razpotnik,	Špela	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Nacionalizem in vzgoja in izobraževanje</dc:subject><dc:subject>izbris</dc:subject><dc:subject>izobraževalni sistem</dc:subject><dc:subject>nacionalizem</dc:subject><dc:subject>manjšine</dc:subject><dc:subject>ustvarjanje »Drugega«.</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu se ukvarjava s tematiko izbrisa in njegovo prisotnostjo v slovenskem izobraževalnem sistemu. Izbris, ki je leta 1992 prizadel 25.671 ljudi, predstavlja enega najhujših posegov v človekove pravice v zgodovini samostojne Slovenije. V teoretičnem delu sva obravnavali pojme nacionalizma, državljanstva, ustvarjanja »Drugega« ter vpliv nacionalnih politik in idej na oblikovanje pripadnosti, izključevanja in kolektivnega spomina. Predstavili sva zgodovinski okvir izbrisa, njegove posledice za posameznike  in skupnost ter mehanizme, s katerimi je družba legitimirala molk in pozabo. 
Empirični del temelji na kombiniranem raziskovalnem pristopu, ki vključuje intervjuje z osebami z neposredno izkušnjo izbrisa in zagovorniki oseb z izkušnjo izbrisa. Na podlagi pogovorov z akterji sva ugotovili, da je aktualna in odprta tema pojavljanja izbrisa v učnih načrtih ter gradivih, zaradi česar sva se odločili v drugem koraku podrobneje raziskati to področje. Naloga tako vključuje tudi anketo med učitelji, profesorji in študenti ter analizo učnih načrtov, učbenikov in drugih gradiv. Ugotovitve kažejo, da je tematika izbrisa v šolskem prostoru skoraj popolnoma odsotna, namreč omenjena je le obrobno, brez konteksta, brez osebnih zgodb in refleksije vključenih. Učitelji in profesorji tematiko sicer vključujejo v svoje poučevanje, vendar jo pogosto zgolj omenijo in je ne obravnavajo poglobljeno. Študenti izbranih družboslovnih fakultet tematiko v večini poznajo, a svoje znanje ocenjujejo kot osnovno. Kljub temu raziskava izpostavlja pozitivne primere učiteljev in profesorjev, ki tematiko vključujejo zavestno, pogosto v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in osebami z izkušnjo izbrisa, ter dokazujejo, da se sprememba lahko začne že znotraj ene učilnice.
Pogovori z izbrisanimi  razkrivajo občutke ponižanja, izgube, hkrati pa predvsem boj za priznanje, vztrajnost in solidarnost. Šolski prostor s svojim molkom ponavlja širši družbeni vzorec, da je izbris bil najprej administrativen, nato medijski, danes pa še pedagoški. Naloga opozarja, da brez sistematičnega vključevanja tovrstnih izkušenj šola ne more postati zares prostor razumevanja, ampak ostaja mehanizem izključevanja, molka in pozabe.</dc:description><dc:publisher>V. Kukovec, E. Rode</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-11-13 08:30:06</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>175893</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
