Začetki izobraževanja otrok s posebnimi potrebami na Slovenskem – primerjava položaja slepih in gluhih otrokŠterk, Tamara (Avtor) Selišnik, Irena (Mentor) šolstvoslepislabovidnigluhinaglušniPodročje vzgoje in izobraževanja za gluhe in naglušne se je na Slovenskem začelo razvijati bistveno prej kot isto področje za slepe in slabovidne, čeprav se skupini v zakonodaji ves čas pojavljata vzporedno. Za prvi slovenski zavod za gluhoneme štejemo goriško gluhonemnico iz leta 1840, temu je sledil specializiran pouk za dekleta pri novomeških sestrah de Notre Dame, prvi državni zavod za gluhoneme otroke pa je bil ustanovljen v Ljubljani leta 1900. Medtem je prvi zavod za slepe na Slovenskem otvoritev doživel šele leta 1919, pred tem pa so bili slovenski otroci z željo po izobrazbi primorani iskati mesto na zavodih za slepe v tujini. Prvo omembo vključevanja nepolnočutnih otrok v javni šolski sistem v zakonodaji sicer zasledimo že leta 1842. Njihovo šoloobveznost je potrdil Državni ljudskošolski zakon iz leta 1869, ki je sprožil tudi pogovore o specialnem izobraževanju učiteljev. Predpis o preizkušnjah učne usposobljenosti učiteljev srečamo nekoliko kasneje, in sicer je bil objavljen leta 1886, so pa tematike, povezane z defektologijo, že prej našle pot na učiteljišča. Pomemben prispevek k izobraževanju nepolnočutnih otrok so prinesle tudi štipendijske ustanove, ki so finančno podprle izobraževanje gluhih in slepih otrok tako doma kot v tujini.20252025-11-13 07:45:14Magistrsko delo/naloga175888sl