​Vpliv žeje in apetita na klinične izide pri bolnikih s srčnim popuščanjemPlesec, Špela (Avtor) Farkaš Lainščak, Jerneja (Mentor) Kvas, Andreja (Komentor) jakost žejeobremenjenost z žejostopnja apetitatveganje za izgubo telesne maserazvoj skozi časUvod: Žeja in izguba apetita sta pogosta, a velikokrat prezrta simptoma pri bolnikih s srčnim popuščanjem (SP). Namen: Ugotoviti spremembe v dimenzijah žeje in apetita, njihovo povezanost s socialno-demorafskimi in kliničnimi dejavniki ter morebitne vplive na klinične izide. Metode: Izvedli smo psihometrično evalvacijo, presečno pregledno epidemiološko raziskavo in prospektivni opazovalni raziskavi. Zbirali smo podatke o socialno-demografskih in kliničnih značilnostih, dimenzijah žeje in apetita, anksioznosti in depresiji, z zdravjem povezani kakovosti življenja ter kliničnih izidih. Vključeni so bili ambulantni in hospitalizirani bolniki s SP. Uporabili smo analize zanesljivosti in veljavnosti, teste razlik med skupinami, modeliranje rasti, Kaplan-Meierjevo metodo in Coxove regresijske modele. Rezultati: TDS-HF in CNAQ sta potrdila enofaktorsko strukturo ter izkazala dobro vsebinsko in kriterijsko veljavnost ter zadovoljivo zanesljivost. V presečni raziskavi s 103 ambulantnimi bolniki sta bila žeja in zmanjšan apetit sočasno prisotna pri slabi tretjini bolnikov ter povezana s spolom, vnosom tekočin, farmakološkim zdravljenjem in simptomi depresije. V prospektivni raziskavi s 56 hospitaliziranimi bolniki sta se žeja in apetit po odpustu različno spreminjala. Spremembe so bile povezane z biokemičnimi kazalci, omejitvijo tekočin in simptomi depresije. Visoka jakost žeje je napovedovala večje tveganje za povečanje diuretika, obisk urgence in hospitalizacijo; pogostejša žeja pa le za povečanje odmerka diuretika. Razprava in zaključek: Slovenski različici TDS-HF in CNAQ imata ustrezne psihometrične lastnosti. Žeja in zmanjšan apetit sta prisotna v vseh fazah bolezni ter pomembno povezana s socialno-demografskimi in kliničnimi dejavniki. Poznavanje le teh prispeva k zgodnejšemu prepoznavanju ogroženih bolnikov. V 24-tedenskem spremljanju po odpustu sta se simptoma različno spreminjala, vendar brez usmerjenega ukrepanja izboljšanja ni pričakovati. Ker oba simptoma vplivata na prognozo, ju je treba redno spremljati. Ciljane intervencije zdravstvene nege za lajšanje žeje in spodbujanje apetita lahko pomembno prispevajo k izboljšanju z zdravjem povezane kakovosti življenja in zmanjšanju tveganja za neugodne klinične izide pri bolnikih s SP.20252025-11-12 07:15:44Doktorsko delo/naloga175871sl