<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=175578"><dc:title>Preučevanje genotoksičnih učinkov večfunkcionalnih nanocimov na osnovi kovinskih oksidov na humanem jetrnem celičnem modelu</dc:title><dc:creator>Hočevar,	Domen	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Štern,	Alja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>nanocimi</dc:subject><dc:subject>HepG2</dc:subject><dc:subject>sferoidi</dc:subject><dc:subject>genotoksičnost</dc:subject><dc:subject>test za merjenje ATP</dc:subject><dc:subject>test komet</dc:subject><dc:subject>test DCFH-DA</dc:subject><dc:subject>test MDA</dc:subject><dc:description>Nanocimi, nanomateriali z intrinzičnimi encimskimi lastnostmi, postajajo vse bolj pomembni v biomedicinskih aplikacijah. Zaradi njihove edinstvene bioaktivnosti je ključnega pomena, da jih pred uporabo temeljito karakteriziramo in ocenimo morebitna tveganja za zdravje. V okviru magistrskega dela smo raziskovali (geno)toksične učinke treh različnih oblik nanocimov na osnovi kovinskih oksidov: γ-Fe₂O₃ (N4), Zn₀,₇Fe₂,₃O₄ (N8) in Mn₀,₄Fe₂,₆O₄ (N9). Kot testni model smo uporabili celično linijo človeškega hepatocelularnega karcinoma HepG2, gojeno v trodimenzionalni (3D) obliki – sferoidih. Sferoide smo izpostavili nanocimom za 24 in 96 ur, da bi ocenili kratkotrajne in dolgotrajne učinke. Za oceno citotoksičnosti smo uporabili luminiscenčni test, ki kvantificira ATP. Vsi preučevani nanocimi so bili citotoksični za celice v sferoidih HepG2, z IC₅₀ vrednostmi v območju 50 - 85 µg/mL (24 h) in okoli 30 µg/mL (96 h). V nadaljevanju smo uporabili necitotoksične koncentracije za oceno oksidativnega stresa in poškodb DNK. Uporabili smo test diklorodihidrofluorescein diacetat (DCFH-DA) za merjenje ravni reaktivnih kisikovih zvrsti (ROS), test lipidne peroksidacije (MDA) ter kometni test za analizo poškodb DNK. Rezultati so pokazali, da nanocimi N4 in N9 rahlo povečajo ravni ROS, vendar ne povzročajo lipidne peroksidacije. Kljub temu so vsi nanocimi povzročali poškodbe DNK – pri N8 in N9 so bile te zaznane že po 24-urni izpostavitvi (25 µg/mL), medtem ko so po 96 urah poškodbe povzročili vsi testirani nanocimi že pri koncentraciji 5 µg/mL. Naši rezultati kažejo, da lahko nanocimi že pri nizkih koncentracijah povzročajo poškodbe DNK, kar poudarja potrebo po nadaljnjih raziskavah za razjasnitev njihovih mehanizmov delovanja in celovito oceno njihove varnosti v biomedicinskih aplikacijah.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-11-05 07:15:18</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>175578</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
