Prostor izključitve kot arhitektura možnosti : idejna zasnova prenove Strokovnega centra LogatecRejc, Neža (Avtor) Medvešek, Gašper (Mentor) Vodopivec, Aleš (Komentor) deinstitucionalizacijavključevanje v skupnoststigmakolektivno bivanjesocialna izključenostNamestitev otroka ali mladostnika v Strokovni center močno zaznamuje njegovo življenje in družinsko dinamiko. Predstavlja prelomnico v razvoju, vejo neorganskega odraščanja. Selitev večinoma ni prostovoljna, ločitev od družine in domačega okolja pa je velikokrat težka. Otroku sporoča, da je drugačen in družbeno nezaželen. Starši se soočajo z občutki sramu; otrokovo vedenje razumejo kot javni dokaz, da jim ga ni uspelo vzgojiti v skladu z normami in vrednotami družbe. Pred skupnostjo odvzem večinoma prikrivajo, saj okolje oddajo v zavod obravnava kot zasluženo kazen za njegovo vedenje, otroke pa kot tuje in deviantne. Stigma pomembno vpliva na dostop do psihosocialne podpore, zmanjšuje kakovost in pravočasnost oskrbe ter ovira iskanje pomoči. V nalogi se zato z obravnavo Strokovnega centra Logatec sprašujem, kako prostori oskrbe in njihova umeščenost vplivajo na skupnost ter njeno razumevanje infrastrukture pomoči in tistih članov skupnosti, ki jo nujno potrebujejo. Na lokaciji zavoda raziskujem nove oblike strokovnega centra, ki temeljijo na deinstitucionaliziranem kolektivnem bivanju, skupnostnih službah in vpetosti v lastno okolje. Zanima me, na kakšen način lahko arhitektura s spremembo tipologije, organizacije in zasnove odpira enakopravno in vključujoče bivanje v skupnosti. V okviru preobrazbe z umestitvijo javnega prostora v samo središče stigmatiziranega območja na novo osmišljam pomen tako javnega prostora kot tudi prostora oskrbe. Območje centra tako iz prostora izključenih postane generator skupnosti in javnega ter se preoblikuje v mesto samo.20252025-10-23 08:01:29Magistrsko delo/naloga175257sl