Lacan in Merleau-Ponty: pogled in teloSever, Žan (Avtor) Lozar Mrevlje, Janko (Mentor) Kravanja, Aljoša (Komentor) méconnaisancepraxisegoobjet ameso.Jacques Lacan in Maurice Merleau-Ponty sta na podlagi knjige Henrija Wallona Les Origines du Caractère chez l'Enfant v svojih zgodnjih spisih razvila vplivne opise zrcalnega stadija, nato pa so se njune teorije – z različnimi poudarki – dalje razvijale tudi v naslednjih desetletjih. Med petdesetimi in šestdesetimi leti prejšnjega stoletja je Lacan prešel od poudarjanja simbolnega reda s pojmom ideala jaza Sigmunda Freuda k poznejšemu osredotočanju na realno, ki ga je najbolj izrazito artikuliral s pojmom objet a. Merleau-Ponty pa je svojo zgodnjo prevzeto teorijo operativne intencionalnosti Edmunda Husserla in svojo gestikularno teorijo pomena razširil najprej z vključitvijo diakritične teorije jezika Ferdinanda de Saussura in teorije praxis Karla Marxa, pozneje pa s preoblikovanjem svoje filozofije na podlagi opisa hiazmatičnega prepletanja Paula Valéryja, s katerima je poskušal preseči dihotomijo subjekt-objekt. Kljub občasnim trenutkom prekrivanja in nekaterim skupnim interesom, sta se na koncu njuna intelektualna projekta razšla, vendar pri tem ustvarila dva unikatna okvira za preučevanje zapletenega odnosa med pogledom in telesom.Ž. Sever20252025-10-10 07:17:16Diplomsko delo/naloga174785sl