Reprezentacija invalidnosti v medijihLobnikar, Tjaša Ezra (Avtor) Levec, Tina (Mentor) Kralj-Iglič, Veronika (Recenzent) diplomska delaortotika in protetikainvalidnostmedijireprezentacijaabilizemdiskriminacijastereotipiUvod: Družbeno mnenje o invalidnosti in njenem mestu v družbi se je skozi zgodovino odražalo v medijskih upodobitvah invalidnih oseb. Sčasoma se je pozornost preusmerila od medicinskega modela k bolj družbeno usmerjenemu socialnemu modelu, vendar v medijih še vedno prevladujejo narativi super-kriplja, invalidnosti kot tragedije in invalidnosti kot navdiha. Razmah družbenih medijev je ljudem omogočil ustvarjanje vsebin, prek katerih delijo svoje izkušnje in izobražujejo javnost, a takšna izpostavljenost prinaša tudi zunanje pritiske glede tem in omejitve pri izbiri določenih vsebin. Mediji imajo zato dvojno vlogo, po eni strani lahko utrjujejo obstoječe stereotipe, po drugi pa ponujajo priložnost za preoblikovanje družbenih predstav o invalidnosti. Namen: Namen diplomskega dela je raziskati in analizirati načine, kako so liki s fizičnimi invalidnostmi upodobljeni v množično dostopnih medijih in kako ti liki delujejo znotraj fikcijskih svetov, v katerih obstajajo. Poseben poudarek je namenjen vprašanju reprezentativnosti teh upodobitev v primerjavi z dejanskimi izkušnjami invalidnih oseb. Delo želi pokazati, v kolikšni meri sodobna popularna kultura reproducira abilistične narative in kje se odpirajo možnosti za bolj vključujoče in avtentične predstavitve. Metode dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda s pregledom strokovne in znanstvene literature, ki smo jo iskali v bibliografskih podatkovnih bazah. Rezultati: Analiza različnih medijev pokaže širok razpon upodobitev invalidnosti, od bolj pozitivnih, ki se naslanjajo na socialni model invalidnosti in izpodrivajo stereotipne narative, do takšnih, ki še vedno sledijo stereotipom, kot so narativi super-kriplja, invalidnosti kot tragedije in invalidnosti kot navdiha ter tako utrjujejo napačne predstave o invalidnosti. Dobra reprezentacija invalidnosti ni odvisna zgolj od realistične upodobitve invalidnosti in gibalnih pripomočkov, temveč tudi od konteksta in namena upodobitve, ki lahko povzdigneta celo bolj nerealistične prikaze invalidnosti. Razprava in zaključek: Popularna kultura se še vedno pogosto naslanja na abilistične narative pri upodobitvah invalidnosti in s tem utrjuje stereotipne predstave. Hkrati pa nastaja vse več alternativnih zgodb, ki invalidnosti prikazujejo kot raznoliko in kompleksno izkušnjo. Takšne upodobitve pogosto ustvarijo invalidne osebe same, iz osebne potrebe po bolj avtentični reprezentaciji svojih izkušenj in doživetij. Popularna kultura torej pomembno prispeva k spreminjanju družbenih predstav o invalidnosti, kjer podobe pomanjkljivosti in omejitve prehajajo k sprejemanju invalidnosti kot enakovrednega in dragocenega dela človeške edinstvenosti.[T. E. Lobnikar]20252025-10-03 07:16:02Diplomsko delo/naloga174471sl