<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=174297"><dc:title>Ocena porabe energije v mirovanju z indirektno kalorimetrijo pri otrocih z rakom</dc:title><dc:creator>Mujakić,	Ema	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Benedik,	Evgen	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kavcic,	Marko	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>otroški rak</dc:subject><dc:subject>indirektna kalorimetrija</dc:subject><dc:subject>poraba energije v mirovanju</dc:subject><dc:subject>prehranski status</dc:subject><dc:subject>mišična masa</dc:subject><dc:description>Rak je eden vodilnih vzrokov smrti v otroški populaciji, čeprav je njegova pojavnost manjša kot pri odraslih. Bolezen in zdravljenje pogosto povzročata spremembe v presnovi, izgubo mišične mase in povečano tveganje za podhranjenost, zato je natančna ocena energijskih potreb ključna. Namen raziskave je bil oceniti porabo energije v mirovanju pri otrocih z rakom z uporabo indirektne kalorimetrije, jo primerjati z napovedanimi vrednostmi po Harris–Benedictovi enačbi, spremljati spremembe v mišični masi in porabi energije v mirovanju med zdravljenjem ter raziskati povezavo med njima. V raziskavo smo vključili 14 otrok z rakom, starih od 7 do 18 let, zdravljenih na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega Ljubljana. Meritve porabe energije v mirovanju so bile izvedene z indirektnim kalorimetrom Q-NRG® (Cosmed, Italija) v dveh časovnih točkah (T0 in T1), v časovnem razmiku 6 tednov, telesna sestava pa ocenjena z bioimpedančno analizo. Rezultati so pokazali, da večina otrok ni bila čezmerno hranjena (N = 9, 69 %), pri čemer se delež čezmerno hranjenih med časovnima točkama T0 in T1 ni bistveno spremenil. Izmerjena poraba energije v mirovanju je bila pri T0 statistično značilno višja od napovedane, medtem ko ob T1 razlike ni bilo več. V šestih tednih spremljanja se poraba energije v mirovanju in mišična masa nista bistveno spremenili, smo pa potrdili pozitivno povezavo med večjo mišično maso in višjo porabo energije v mirovanju v času T0 (p = 0,003) in v času T1 (p &lt; 0,001). Zaključimo lahko, da Harris–Benedictova enačba ne omogoča zanesljive ocene porabe energije v mirovanju pri otrocih z rakom ob začetku zdravljenja. Indirektna kalorimetrija predstavlja natančnejši pristop, a bi za prepoznavanje dolgoročnih sprememb bila potrebna raziskava z daljšim spremljanjem in večjim številom otrok vključenih v raziskavo.</dc:description><dc:publisher>[E. Mujakić]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-10-01 07:16:30</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>174297</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
