<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=174232"><dc:title>Spremljanje produktov oksidacije polisorbata 80 in 20 v modelnih formulacijah s tekočinsko kromatografijo, sklopljeno z masno spektrometrijo</dc:title><dc:creator>Zavadlav,	Veronika	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Pajk,	Stane	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Lekić,	Tinkara	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Polisorbat 20</dc:subject><dc:subject>Polisorbat 80</dc:subject><dc:subject>oksidacija</dc:subject><dc:subject>tekočinska kromatografija</dc:subject><dc:subject>masna spektrometrija</dc:subject><dc:description>Polisorbati predstavljajo eno najpogosteje uporabljenih skupin neionskih površinsko aktivnih snovi v formulacijah bioloških zdravilnih učinkovin. Njihova struktura vsebuje sorbitansko jedro s pripetimi polioksietilenskimi enotami in zaestrenimi dolgoverižnimi maščobnimi kislinami – lavrinska kislina v primeru polisorbata 20 in oleinska kislina pri polisorbatu 80. Razgradnja polisorbatov poteka prek več mehanizmov, najpogosteje hidrolize in oksidacije. Razpad polisorbatov v formulaciji pomeni izgubo površinske aktivnosti, ki preprečuje agregacijo in obarjanje proteinov. Dodatne težave pa povzročajo produkti razpada, kot so proste maščobne kisline, aldehidi, ketoni in peroksidi. Ti lahko tvorijo delce ali reagirajo z aminokislinami na površini proteinov, kar lahko vodi do imunskega odziva na učinkovino. Namen magistrske naloge je bilo spremljanje in določitev produktov oksidacije polisorbata 80 in 20 v modelnih formulacijah, ki smo jih izpostavili kisiku, argonu in zraku v časovnem okvirju petih tednov. Koncentracije v vzorcih s polisorbatoma smo določali s tekočinsko kromatografijo, sklopljeno z detektorjem nabitih aerosolov in s pomočjo tekočinske kromatografije, sklopljene z masnim spektrometrom. Skušali smo tudi sprožiti oksidacijo z dodatkom 2,2'-azobis(2-amidinopropan) diklorida (AAPH), vendar nismo dobili pričakovanih rezultatov, saj nismo uspeli v zadostni meri sprožiti oksidacije.  Pri polisorbatu 80 smo po pričakovanjih dobili večjo raznolikost razgradnih zvrsti spojin. Največji upad deležev obeh polisorbatov je bil v kisikovi atmosferi, kjer je bil obseg oksidacije najbolj izrazit. Pri polisorbatu 20 je bila razgradnja najmanj izrazita v atmosferi z argonom, medtem ko je pri polisorbatu 80 atmosfera z zrakom pokazala najmanjši obseg razgradnje. Rezultati meritev so nam pokazali širok obseg razgradnje polisorbata 80 v atmosferi argona, kjer gre za kombinacijo procesov oksidacije in hidrolize. Med 63 dobljenimi spojinami smo prepoznali nekaj obetavnih označevalcev razgradnje polisorbata 20 in 80.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-30 08:46:32</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>174232</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
