<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=174148"><dc:title>Usposabljanje prehospitalnih ekip za amok intervencije</dc:title><dc:creator>Drobež,	Domen	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Matić,	Lucija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kvržić,	Zlatko	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Sotler,	Robert	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>zdravstvena nega</dc:subject><dc:subject>hartford konsenz</dc:subject><dc:subject>množično streljanje</dc:subject><dc:subject>nujna medicinska pomoč</dc:subject><dc:subject>pripravljenost na ukrepanje</dc:subject><dc:description>Uvod: Amok oziroma pojav aktivnega strelca predstavlja eno najzahtevnejših oblik množičnega nasilja, pri kateri se ekipe nujne medicinske pomoči soočajo z visoko stopnjo nepredvidljivosti in nevarnosti. Njihova strokovna ter psihofizična pripravljenost je ključna za zmanjšanje posledic in zagotavljanje lastne varnosti. Namen: Namen diplomskega dela je bil preučiti obstoječa usposabljanja ekip nujne medicinske pomoči za posredovanje ob amok dogodkih ter jih primerjati z mednarodnimi priporočili in dobrimi praksami. Cilj je bil ugotoviti, v kolikšni meri so slovenski izobraževalni in operativni pristopi skladni z uveljavljenimi standardi, ter izpostaviti priložnosti za njihovo izboljšanje. Metode dela: Izveden je bil pregled strokovne literature domačih in tujih virov. V analizo so bili vključeni izvirni in pregledni članki, objavljeni v slovenskem ali angleškem jeziku, ter uradna slovenska priporočila za ukrepanje ob amok intervencijah. Dodatno so bile obravnavane dobre prakse iz tujine, zlasti področja simulacijskega usposabljanja in interdisciplinarnega sodelovanja. Rezultati: Analiza je pokazala, da slovenska priporočila načeloma sledijo mednarodnim smernicam, vendar se v praksi kažejo pomanjkljivosti: omejeno vključevanje ekip nujne medicinske pomoči v zgodnje faze intervencije, redko izvajanje skupnih vaj ter odsotnost enotnega nacionalnega protokola. Medtem ko mednarodne raziskave potrjujejo učinkovitost visoko realističnih simulacij, navidezne resničnosti in tesnega sodelovanja z varnostnimi službami, so v Sloveniji usposabljanja pogosto še vedno tradicionalna, s poudarkom na teoretičnem znanju in osnovnih vajah. Razprava in zaključek: Primerjava s tujino kaže, da je za napredek slovenskih praks nujno razviti enoten nacionalni protokol, razširiti interdisciplinarne vaje ter vključiti sodobne metode usposabljanja, ki temeljijo na objektivnem vrednotenju kompetenc. Nadaljnje raziskave bi morale preverjati učinkovitost različnih modelov usposabljanja ter preučiti možnosti za njihovo sistematično implementacijo v nacionalni okvir.</dc:description><dc:publisher>[D. Drobež]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-28 07:46:45</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>174148</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
