<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=174020"><dc:title>Vpliv visoko intenzivne intervalne vadbe na kardiorespiratorno vzdržljivost in funkcijo hoje pri osebah po možganski kapi - pregled literature</dc:title><dc:creator>Kećoli,	Aurela	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Hiti,	Nina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Tomc Žargi,	Tina	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>fizioterapija</dc:subject><dc:subject>visoko intenzivna intervalna vadba</dc:subject><dc:subject>možganska kap</dc:subject><dc:subject>kardiorespiratorna pripravljenost</dc:subject><dc:subject>hoja</dc:subject><dc:description>Uvod: Možganska kap je vodilni vzrok invalidnosti po svetu in drugi najpogostejši vzrok smrti. Slabša telesna pripravljenost po možganski kapi je povezana s povečano invalidnostjo in pogostimi funkcijskimi omejitvami, kot je otežena hoja. Telesna nedejavnost in zmanjšana kardiorespiratorna vzdržljivost sta hkrati dejavnika tveganja za ponovno možgansko kap ter za razvoj drugih komorbidnih stanj. Namen: Na podlagi pregleda znanstvene in strokovne literature smo želeli ugotoviti vpliv visoko intenzivne intervalne vadbe na kardiorespiratorno vzdržljivost in funkcijo hoje pri osebah po možganski kapi. Metode dela: Literatura, objavljena med leti 2015 in 2025, je bila iskana v podatkovni zbirki PubMed. Uporabljena je bila naslednja kombinacija iskalnih izrazov: high-intensity interval training AND stroke. Rezultati: V pregled literature je bilo na podlagi vključitvenih in izključitvenih meril vključenih šest randomiziranih nadzorovanih raziskav, ki so skupaj zajele 297 oseb po možganski kapi. V štirih raziskavah so primerjali visoko intenzivno intervalno vadbo z zmerno intenzivno neprekinjeno vadbo, v dveh raziskavah pa z običajno zdravstveno oskrbo. Vadbeni programi so trajali od štirih do 24 tednov, pogostost vadbenih enot pa se je gibala od treh do petkrat tedensko. Povprečni čas trajanja glavnega dela vadbene enote je znašal 22 minut. V štirih raziskavah so preiskovanci v eksperimentalni skupini dosegli večje statistično značilno izboljšanje najvišje porabe kisika v primerjavi s kontrolno skupino. V dveh raziskavah je v eksperimentalni skupini prišlo do statistično pomembnega izboljšanja rezultata pri šest minutnem testu hoje v primerjavi s kontrolno skupino, pri čemer je bila v eni od teh raziskav opazna tudi statistično pomembna povečana hitrost hoje. V eni raziskavi je v eksperimentalni skupini prišlo še do statistično pomembnega izboljšanja pri Bergovi lestvici ravnotežja ter pri testu sledenja – B del v primerjavi s kontrolno skupino. Razprava in zaključek: Visoko intenzivna intervalna vadba se je izkazala za učinkovito pri izboljšanju telesne pripravljenosti, deloma tudi pri funkciji hoje pri osebah po MK. Za potrditev vpliva na kognitivne sposobnosti pa so potrebne dodatne raziskave. Vadba se je pokazala kot varna pri osebah po možganski kapi v kronični fazi, pri čemer krajše trajanje vadbenih enot predstavlja pomembno prednost za osebe s pomanjkanjem časa.</dc:description><dc:publisher>[A. Kećoli]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-26 07:46:19</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>174020</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
