<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=173633"><dc:title>Trajni pomnik minljivosti (kaj ostane ko ničesar več ni). / Trajni pomnik minljivosti (kaj ostane ko ničesar več ni).</dc:title><dc:creator>Horvat,	Kaja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Ožbolt,	Alen	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Vignjević,	Tomislav	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>kiparstvo 
minljivost 
kiparstvo v javnem prostoru
pomnik
destrukcija 
participatorna umetnost 
javno
avtodestrukcija
vanitas 
magistrska naloga</dc:subject><dc:description>Magistrsko delo se osredotoča na minljivost – na tisto, kar se neizogibno spreminja, razpada in izginja. Raziskujem človeško potrebo po ohranjanju spomina in občutke, ki jih v nas sproža, ko se soočimo s prizorom razpadanja ali smrti. V teoretskem delu najprej orišem, kako se je minljivost skozi zgodovino upodabljala v umetnosti, kako so se umetniki soočili s konceptom smrti in simboli smrti (razpadanje, gnitje, degredacija ...), nato pa raziskujem, kako se ti koncepti odražajo v javni skulpturi. Zanima me, kako lahko javna skulptura služi kot nosilka spomina in kako jo dojemamo v odnosu do prostora, v katerem je postavljena.
Od tod se raziskava premakne k avtodestruktivni umetnosti, ki tvori most med teoretskim in praktičnim delom magistrskega dela. V praktičnem delu skozi niz eksperimentov preizkušam, kako lahko umetniško delo samo postane proces razpadanja. Predstavljam tri sklope skulptur, ki vsak na svoj način propadajo – a so si v osnovi podobni in vizualno spominjajo na ostanke, kot bi šlo za razpadlo okostje. Cilj ni zgolj prikazati minljivosti, ampak skozi razpadanje postavljati nova vprašanja: Kaj ostane, ko nekaj izgine? Kako razumevati spomin, če ni več objekta, ki bi ga nosil?
Glina je primarni medij, ki ga uporabljam za te skulpture, saj se sama po sebi neprestano spreminja – se suši, poka, drobi, razpada. Skulptura, ki nastaja in izginja hkrati, tako postane pomnik nečesa, česar ne moremo zares ujeti. Ne govori o enem določenem dogodku ali osebi, temveč o nas vseh – o življenju, ki se neizogibno izteka, in o sledi, ki jo za seboj pustimo.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-19 09:00:06</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>173633</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
