<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=173428"><dc:title>Avtomatska segmentacija tumorjev in organov na PET/CT slikah – pregled področja</dc:title><dc:creator>Robida,	Anja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žibert,	Janez	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Rep,	Sebastijan	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Fošnarič,	Miha	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>magistrska dela</dc:subject><dc:subject>radiološka tehnologija</dc:subject><dc:subject>avtomatska segmentacija</dc:subject><dc:subject>PET/CT</dc:subject><dc:subject>globoko učenje</dc:subject><dc:description>Uvod: Segmentacija je postopek razmejitve tumorjev in kritičnih organov na medicinski 
sliki in je ključna za nadaljnjo klinično obravnavo bolnika ter njegovo zdravljenje. 
Računalniška tomografija (CT) in pozitronska emisijska tomografija (PET) imata ključno 
vlogo pri analizi tumorjev, saj nudita dragocene informacije o njihovi lokaciji, anatomiji in 
stadiju bolezni. Tradicionalno se segmentacija še vedno izvaja ročno s strani zdravnikov na 
PET/CT slikah, vendar pa je dolgotrajna in intenzivna. Zato je v zadnjem času prišlo do 
razvoja avtomatskih segmentacijskih metod na podlagi globokega učenja, ki bi predstavljajo 
alternativo ročni segmentaciji. Namen: Namen magistrskega dela je predstaviti uporabo 
avtomatskih segmentacijskih metod pri segmentaciji tumorjev in organov na PET/CT slikah 
in s sistematičnim pregledom literature raziskati njihov pomen uporabe tako z vidika 
zdravstvenih strokovnjakov kot tudi bolnikov. Prav tako smo se v okviru zaključnega dela 
osredotočili na identifikacijo različnih avtomatskih segmentacijskih metod, primerjavo 
njihove segmentacijske učinkovitosti, časovne zahtevnosti in klinične uporabnosti ter 
raziskali izzive pri implementaciji tovrstnih pristopov v klinično prakso. Metode dela: Pri 
pisanju smo uporabili deskriptivno metodo in metodo sistematičnega pregleda literature. 
Iskanje je potekalo v različnih podatkovnih bazah s pomočjo vključitvenih in izključitvenih 
kriterijev ter ključnih besed. Iz začetnih 1393 zadetkov smo na podlagi tematske ustreznosti 
člankov izbrali 34 najbolj relevantnih člankov, ki smo jih vključili v magistrsko delo. 
Rezultati: Rezultate smo prikazali v dveh tabelah, pri čemer smo v prvi tabeli predstavili 
različne modele avtomatske segmentacije in primerjali njihovo učinkovitost, uporabo študij 
iz različnih zbirk in klinično uporabnost, pri drugi tabeli pa smo se osredotočili na izzive, ki 
se pojavljajo pri implementaciji tovrstnih metod v klinično okolje. Razprava in zaključek: 
Avtomatske segmentacijske metode omogočajo hitrejšo, ponovljivo in objektivno ter precej 
učinkovito segmentacijo tumorjev in organov v primerjavi z ročno segmentacijo. S tem 
lahko prispevajo k razvoju računalniško podprte diagnostike in načrtovanju zdravljenja ter 
omogočijo določitev pomembnih prognostičnih faktorjev in spremljanje odziva na 
zdravljenje. Kljub številnim prednostim pa avtomatske segmentacijske metode še vedno niso 
v veliki meri implementirane v klinično prakso zaradi tehničnih, pravnih, etičnih in 
zasebnostnih izzivov. S sodelovanjem akademije, industrije in kliničnih strokovnjakov bo 
mogoče implementirati te metode v prakso in zagotoviti pospešitev diagnostičnih procesov 
in načrtovanje zdravljenja, kar je ključno za optimalno zdravljenje pacienta in razbremenitev 
zdravstvenih delavcev.</dc:description><dc:publisher>[A. Robida]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-17 08:50:25</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>173428</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
