Določanje termodinamske in kinetične topnosti zaviralcev topoizomeraze IIαPoje, Zala (Avtor) Ilaš, Janez (Mentor) Jug, Ana (Komentor) termodinamska in kinetična topnostmetoda stresanjatekočinska kromatografija visoke zmogljivostizaviralci topoizomeraze IIαTopnost je ključna fizikalno-kemijska lastnost, ki se uporablja pri odkrivanju in razvoju zdravil. Po definiciji je topnost snovi največja količina snovi, ki se raztopi v določenem volumnu topila in se razlikuje glede na topilo in pogoje. V okviru diplomskega dela smo zaviralcem topoizomeraze IIα določali termodinamsko in kinetično topnost. Termodinamska oz. ravnotežna topnost je topnost spojine v ravnotežju, pri čemer je raztopljena spojina v ravnotežju z neraztopljeno snovjo. Kinetična topnost pa je največja topnost najhitreje precipitirajoče vrste spojine, ki se pogosto meri z uporabo koncentriranih raztopin v organskih topilih. Pri merjenju termodinamske topnosti dobimo bolj ponovljive in natančne podatke v primerjavi s podatki kinetične topnosti. Za merjenje topnosti smo uporabili metodo stresanja. Pri tem smo najprej pripravili umeritveno krivuljo v koncentracijskem območju od 1 do 100 μM. Za merjenje termodinamske topnosti smo pripravili vzorce tako, da smo fosfatni pufer dodali trdnemu vzorcu, za merjenje kinetične topnosti pa smo koncentrirano osnovno raztopino vzorca v DMSO redčili s fosfatnim pufrom. Vzorce smo nato stresali 24 ur pri 37 ˚C. Po 24 h smo vzorce centrifugirali 10 min pri 18000 rpm, supernatant nato redčili z diluentom in vzorce analizirali z UHPLC sklopljenim z UV/Vis detektorjem. Kakovost umeritvenih krivulj smo določili s koeficientom regresije, pri čemer smo določili prag R2 ≥ 0,999. Za preverjanje točnosti metode smo uporabili tudi kontrolne vzorce pri koncentracijah 2, 20 in 60 μM. Ugotovili smo, da so se največje napake pojavile pri najnižjih koncentracijah. Nekatere spojine so razpadle bodisi pri določanju termodinamske bodisi kinetične topnosti. Na določenih spojinah smo izvedli dodatne teste, v okviru katerih smo preverjali njihovo stabilnost vrazličnih časovnih točkah stresanja in z zamenjavo fosfatnega pufra s 0,1% trifluoroocetno kislino. Ugotovili smo, da čas stresanja ne vpliva na stabilnost spojin, so pa spojine bolj topne v kislem okolju. V fosfatnem pufru se spojina ni raztopila in smo zato videli samo razpadne produkte, z dodatkom trifluoroocetne kisline pa se spojina raztopi in zato vidimo tudi njen vrh. Za potrditev razpada smo na eni izmed spojin izvedli dodatne analize z napravama LC-MS in HRMS, pri čemer smo ugotovili, da spojina razpade v manjši meri, nastali razpadni produkti pa so vodotopni in jih je zato mogoče zanesljivo določiti v supernatantu.20252025-09-17 08:45:15Diplomsko delo/naloga173420sl