<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=172938"><dc:title>Biotska pestrost v prosto živečih in gojenih populacijah canid</dc:title><dc:creator>Omahne,	Tomaž	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Dovč,	Peter	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Zorc,	Minja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>biotska pestrost</dc:subject><dc:subject>canide</dc:subject><dc:subject>kraški ovčar</dc:subject><dc:description>Visoka raven biotske pestrosti je pomembna za preživetje živalskih populacij. Biotska pestrost je predvsem pomembna za sposobnost populacije, da se prilagodi spreminjajočim se razmeram v okolju in za preprečevanje fenotipskega izražanja recesivnih alelov, ki povzročajo genetske bolezni. Na prosto živeče populacije človek s svojo dejavnostjo izvaja različne posredne in neposredne pritiske, ki zmanjšujejo biotsko pestrost. Na gojene populacije negativno vpliva predvsem reja znotraj majhnih populacij, za kar so dober primer različne pasme psov, ki povzroča relativno hiter porast inbridinga. Za preprečitev tovrstnih negativnih učinkov je v populacijah potrebno spremljati stanje biotske pestrosti in pravočasno prepoznati njen upad. Iz genetskega zapisa lahko z analizo genetskih označevalcev, kot so mikrosateliti in polimorfizmi posameznih nukleotidov (SNP), ter različnih statističnih orodij pridobimo informacijo o genetski pestrosti populacij. Za ohranjanje in v izjemnih primerih celo za povečanje ravni biotske pestrosti v prosto živečih populacijah lahko izvajamo ukrepe, ki omejijo učinke človekovih dejavnosti in v nekaterih primerih tudi omogočijo povečanje obsega genskega sklada populacij. Te ukrepe lahko delimo na in situ, to so ukrepi, ki jih izvajamo v naravnem habitatu, kjer populacije živijo, in ex situ ukrepe, ki omogočajo preživetje in ohranjanje populacij v kontroliranih pogojih izven njihovega naravnega habitata. Za preprečevanje upada biotske pestrosti v populacijah psov imamo uveljavljena pravila, ki jih definirajo rejski programi, vendar ti ukrepi v zelo majhnih populacijah pogosto ne zadoščajo. Kraševec je edina slovenska avtohtona pasma psov. V nalogi smo z molekularnimi označevalci ocenil raven biotske pestrosti v tej pasmi in jo primerjal z nekaterimi drugimi pasmami psov in populacijami volkov.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-12 07:19:38</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>172938</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
