<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=172758"><dc:title>Babičina pojedina / Babičina pojedina</dc:title><dc:creator>Pečan,	Polona	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Smrekar,	Maja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Stanič,	Tomo	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Stančič,	Zora	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>relacijska estetika</dc:subject><dc:subject>skrb</dc:subject><dc:subject>skupnost</dc:subject><dc:subject>hrana kot medij</dc:subject><dc:subject>kulturno izročilo</dc:subject><dc:subject>spomin</dc:subject><dc:subject>feminizem</dc:subject><dc:subject>spektakel</dc:subject><dc:subject>patriarhat</dc:subject><dc:subject>politična umetnost</dc:subject><dc:description>V magistrski nalogi Babičina pojedina (mehanizmi skrbi, ali kako NE postati stroj) raziskujem presečišče relacijske estetike, feministične umetniške prakse in kulturnega izročila skozi prizmo osebne zgodovine ter hrane kot medija.
Izhodišče mojega raziskovanja je osebna izkušnja izgube babice in spomini na najine skupne obroke, iz katerih sem razvila projekt, ki hrano uporablja kot orodje za vzpostavljanje skupnosti, spodbujanje aktivnega sodelovanja obiskovalcev ter ustvarjanje prostorov nekomercializirane človeške bližine.
V teoretičnem okviru se opiram na Bourriaudovo relacijsko estetiko, Deleuzov in Guattarijev koncept devenir-machine ter Debordovo kritiko družbe spektakla. S tem poudarjam potencial umetnosti za preseganje uniformiranih družbenih vzorcev in za upor proti kapitalistični instrumentalizaciji odnosov.
V projektu Babičina pojedina sem galerijski prostor spremenila v prostor skupnostnega obeda, kjer so bili obiskovalci povabljeni k soustvarjanju in izmenjavi, s čimer sem zabrisala meje med umetnikom, umetniškim delom in občinstvom. V nalogi analiziram pomen hrane kot afektivnega in kulturno zaznamovanega medija, ki povezuje moj osebni spomin z družbenim prostorom, ter ga umeščam v širši kontekst sodobne politične umetnosti in praks, ki temeljijo na skrbi, solidarnosti in medosebnih povezavah.
Pomembno vodilo mojega projekta je skrb – kot nekaj, kar se rojeva iz vsakdanjih dejanj, iz pozornosti do drugega in iz pripravljenosti deliti prostor ter čas. Skrb razumem kot način grajenja odnosov, negovanja ranljivosti in ustvarjanja skupnosti.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-11 09:00:55</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>172758</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
