<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=172603"><dc:title>Vpliv ozonacije na mikroplastiko v modelni odpadni vodi</dc:title><dc:creator>Zupančič,	Petra	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žgajnar Gotvajn,	Andreja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>čiščenje odpadne vode</dc:subject><dc:subject>mikroplastika</dc:subject><dc:subject>okoljsko onesnaženje</dc:subject><dc:subject>ozonacija</dc:subject><dc:subject>TOC</dc:subject><dc:description>Zaradi visoke uporabe plastičnih izdelkov in nizke razgradljivosti postaja mikroplastika (MP) vseprisoten onesnaževalec okolja. To so majhni delci (1–1000 µm), ki nastajajo iz večjih plastik zaradi luščenja in razgradnje. Ker so delci MP majhne velikosti in gostote, se zlahka  prenašajo med različnimi ekosistemi. Enega večjih virov MP predstavljajo komunalne čistilne naprave (KČN), kjer se večina MP ujame v aktivnem blatu, ostanek MP pa preide skozi postopke čiščenja. V zadnjem času so napredni oksidacijski procesi	(NOP) najbolj obetavne metode za odstranjevanje obstojnih onesnaževal, ki temeljijo na tvorbi reaktivnih kisikovih spojin, s katerimi oksidiramo onesnaževala. Uporaba ozonacije v procesih čiščenja odpadnih vod lahko vpliva na razgradnjo MP ter izluževanje različnih snovi, ki zmanjšajo kvaliteto odpadne vode ter obenem vplivajo na nadaljnje možnosti obdelave odvečnega blata (kompostiranje, proizvodnjo bioplina). 
V okviru magistrskega dela smo ocenili potencial ozonacije odpadne vode za izluževanje organskih snovi iz MP. V ta namen smo primerjali polivinilkloridno (PVC), polietilentereftalatno (PET) in polipropilensko (PP) MP (&lt; 1 mm), saj spadajo med najpogosteje zaznane vrste mikroplastike v vzorcih odpadne vode in odpadnega blata. Eksperimente smo izvajali v šaržnem reaktorju, t. i.  koloni z mehurčki z začetno koncentracijo MP 1 g∙L−1, pri čemer smo spreminjali vrsto MP (PET, PP, PVC), dozo ozona (3,5–4,5 g∙h−1) in čas ozonacije (1, 2, 3, 4, 5, 6 ur) ob spremljanju vrednosti pH. Učinkovitost ozonacije smo določali z merjenjem totalnega organskega ogljika (TOC) in kemijske potrebe po kisiku (KPK). Za karakterizacijo MP je bila uporabljena Fourierjeva transformirana infrardeča spektroskopijo (FTIR) in vrstična elektronska mikroskopija (SEM).  Ugotovili smo, da se razgradnja MP med ozonacijo povečuje, kjer je PET dosegla najvišje vrednosti TOC in KPK. Pri FTIR se je pojavil nov absorpcijski trak (1713 cm−1), ki je povezan s prisotnostjo karbonilnih skupin C=O na ozonirani PP. Na SEM slikah smo na površini ozonirane PET in PP opazili veliko skupkov delcev in novonastale mikrorazpoke, velikosti od 5 m  do 15 m.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-09 15:00:01</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>172603</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
