<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=172006"><dc:title>Usposobljenost učiteljev razrednega pouka za prvo pomoč</dc:title><dc:creator>Govekar,	Klara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Strgar,	Jelka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Osnovnošolsko učenje in poučevanje</dc:subject><dc:subject>Prva pomoč</dc:subject><dc:subject>učitelji razrednega pouka</dc:subject><dc:subject>izobraževanje</dc:subject><dc:subject>mnenje</dc:subject><dc:subject>znanje</dc:subject><dc:description>Prva pomoč je definirana kot oskrba, ki jo izvajamo v najkrajšem možnem času na kraju dogodka z namenom preprečevanja poslabšanja stanja poškodovane ali obolele osebe. Učitelji razrednega pouka so zaradi svoje stalne prisotnosti v šoli pogosto prvi, ki morajo ukrepati ob različnih poškodbah ali poslabšanjih zdravstvenega stanja učencev. Zato je bistvenega pomena, da dobro poznajo pravilne postopke nudenja prve pomoči.

Na pedagoških fakultetah v Sloveniji se bodoči učitelji razrednega pouka z vsebinami prve pomoči srečujejo le posredno, saj predmetnik ne vključuje predmeta, ki bi bil neposredno povezan s to temo. Znanje večinoma pridobivajo v okviru različnih zunanjih programov (tečaj za pridobivanje vozniškega dovoljenja, tečaj za bolničarje, enkratna izobraževanja v lokalnih društvih ipd.), vendar so to pogosto enkratni dogodki. Raziskave kažejo, da enkratno izobraževanje ni dovolj za vzdrževanje primerne ravni znanja, zlasti pri učiteljih, ki se s takšnimi situacijami srečujejo redkeje. Poleg tega tečaji niso vedno ustrezno zasnovani, kar lahko vodi do pomanjkljivega razumevanja tega področja in omejenega praktičnega znanja. Učinkovitejše poučevanje temelji na izkustvenem učenju in imitacijah praktičnih primerov.

V raziskovalnem delu s pomočjo anonimnega vprašalnika preverimo, kakšne izkušnje imajo učitelji razrednega pouka s tečaji in z izobraževanji o prvi pomoči. Učitelji ocenijo svojo usposobljenost za nudenje prve pomoči ter navedejo področja, na katerih menijo, da imajo manj znanja. Z dodatnimi opisi situacij preverimo tudi njihovo poznavanje posameznih postopkov nudenja prve pomoči. Vprašalnik je obsegal 12 vprašanj o mnenju in stališčih učiteljev do prve pomoči in sedem vprašanj, namenjenih preverjanju znanja. Sodelovalo je 111 učiteljev razrednega pouka, enakomerno razporejenih glede na delovno dobo, pri čemer večina poučuje v prvem triletju osnovne šole.

Ugotovljeno je, da je večina učiteljev že opravila tečaj prve pomoči, največ v okviru pridobivanja vozniškega dovoljenja ali v okviru izobraževanj v službi. Dobra polovica je svoje znanje obnavljala pred manj kot petimi leti, večina se strinja, da bi obnavljanje znanja moralo biti pogostejše. Med študijem večina učiteljev ni imela možnosti poglobljenega spoznavanja vsebin prve pomoči v okviru obveznih ali izbirnih predmetov, čeprav jih več kot polovica meni, da bi takšno priložnost morali imeti. Učitelji menijo, da imajo najmanj znanja pri ukrepanju ob poškodbah in poslabšanjih zdravstvenega stanja, kot so poškodbe glave, zastrupitve, epilepsija, zapore dihalnih poti zaradi tujka in temeljni postopki oživljanja. Pri preverjanju znanja se pokaže, da učitelji poznajo pravilne postopke nudenja prve pomoči pri poškodbah, s katerimi so soočeni pogosteje (krvavitve, izpadi zob, opekline), manj pa pri poškodbah oz. spremembah zdravstvenega stanja, ki se v šolskem okolju dogajajo redkeje (zapore dihalnih poti, temeljni postopki oživljanja).</dc:description><dc:publisher>K. Govekar</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-05 08:30:16</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>172006</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
