<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=171891"><dc:title>Doživljanje kreativnega procesa in predstave: Študija primera</dc:title><dc:creator>Kasjak,	Mojca	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Vidrih,	Alenka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kopač,	Andreja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Umetnostna terapija za mladostnike</dc:subject><dc:subject>mladostništvo</dc:subject><dc:subject>umetniško-kreativni proces</dc:subject><dc:subject>covid-19</dc:subject><dc:subject>pomoč z umetnostjo</dc:subject><dc:subject>plesno-gibalna terapija</dc:subject><dc:subject>dramska terapija</dc:subject><dc:subject>utelešenje</dc:subject><dc:description>Magistrsko delo raziskuje preplet umetniško-kreativnega procesa in pristopov pomoči z umetnostjo skozi študijo primera plesno-gledališke predstave Neke noči neke deklice nekje umirajo (2020). Zaradi občutljivosti teme in izjemno težkega avtorskega besedila poezije, ki temelji na temi travme, in zaradi starosti udeleženk so bili uporabljeni elementi umetnostno- terapevtskega procesa, s poudarkom na varnem prostoru za izražanje.

V procesu so sodelovale mlade plesalke, stare med 14 in 16 let, ki so skozi uporabo umetnostno terapevtskih pristopov, kot so plesno-gibalna terapija (plesna improvizacija, kreativni gib, kinestetična empatija, avtentičnost gibalnega samoizražanja, koreoterapevtski model) in dramska terapija (performativni model AV), soustvarjale predstavo, temelječo na poeziji s tematiko travme. 

Želeli smo ugotoviti, kako so se udeleženke, deklice, stare med 14 in 16 let, odzivale na umetniški kreativni proces s pomočjo kreativnega giba, brez lastne izkušnje travme. Kaj je umetniško ustvarjanje pomenilo dekletom, kako so doživljale izolacijo (fizično in socialno distanco, negativna čustva, strahove, povečano tesnobo) v času epidemije covida-19 v Sloveniji in kakšen je doprinos te izkušnje tri leta kasneje?
 
Kvalitativna raziskava, ki je potekala v času epidemije covida-19  in v treh letih po uprizoritvi, v prvem delu kaže na pozitivne učinke kreativnega procesa pri udeleženkah: zmanjšanje tesnobe, krepitev povezanosti in možnost samoizražanja. V drugem delu raziskave (2023) pa je prepoznan dolgoročni doprinos, ki se kaže kot pridobitev v globlji samozavesti, postavljanju mej, v spremembah ponotranjenosti in ozaveščanju občutkov, zavedanju, novih spoznanjih, pridobljenih orodij za umetniško in osebno delovanje, lastnem samospoznavanju in transformaciji.

Raziskava izpostavlja pomen povezovanja in prepletanja umetniško-kreativnega in umetnostno-terapevtskega procesa pri ustvarjanju z mladimi, zlasti kadar gre za vsebine, ki zahtevajo občutljivo obravnavo. 

Pomemben doprinos se kaže tudi v pomenu in vlogi umetnostnega terapevta. Strokovne sodelavke, ki so umetnice z izkušnjami tako na umetniškem področju kot tudi na področju umetnostno-terapevtskega dela pomoči z umetnostjo, so imele ključno vlogo v procesu. Prav tako pa so bile izjemno pomembne tudi udeleženke in njihove kreativne izkušnje iz preteklosti ter njihov potencial nadarjenosti.</dc:description><dc:publisher>M. Kasjak</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-04 08:30:30</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>171891</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
