Klinični pomen in obstojnost aloprotiteles v bolnišnični populacijiHamelec, Lea (Avtor) Zupan, Janja (Mentor) Raos, Mirela (Komentor) aloimunizacijaklinično pomembno antieritrocitno protitelohemolitična transfuzijska reakcijahemolitična bolezen ploda in novorojenčkaindirektni antiglobulinski testUvod: Aloimunizacija je imunski odziv na antigene eritrocitov, s katerimi se bolnik sreča med transfuzijskim zdravljenjem, nosečnostjo ali transplantacijo. Imunski sistem prejemnika te antigene prepozna kot tuje in sproži tvorbo protiteles. Ponavljajoče transfuzije povečujejo tveganje za nastanek klinično pomembnih aloprotiteles, ki lahko povzročijo hemolitične transfuzijske reakcije ali hemolitično bolezen ploda in novorojenčka. Spremljanje transfuzijskega zdravljenja in razvoja protiteles je pomembno za varnost bolnikov. Namen raziskave: Preučiti klinični pomen in obstojnost aloprotiteles pri hospitaliziranih bolnikih z uporabo dveh neodvisnih bolnišničnih informacijskih sistemov: UKC Zagreb in e-Delphyn, ki ga upravlja Hrvaški zavod za transfuzijsko medicino. Metode: V retrospektivno raziskavo so bili vključeni vsi bolniki, pri katerih je bila med hospitalizacijo v UKC Zagreb leta 2021 odkrita aloimunizacija. Imunohematološke preiskave so bile izvedene z indirektnim antiglobulinskim testom. Pri teh bolnikih so bili podatki o protitelesih spremljani v obeh sistemih od začetka njunega delovanja do decembra 2024, skupaj s podatki o transfuzijskem zdravljenju in spremembah v obstojnosti aloprotiteles. Za analizo je bila uporabljena deskriptivna statistika. Rezultati: Skupno je bilo v UKC prepoznanih 284 aloimuniziranih bolnikov, od tega je bila skoraj polovica evidentirana tudi v e-Delphynu. Večina bolnikov so bile ženske (71 %), mediana starosti pa je bila 68 let. V obeh sistemih je delež klinično pomembnih protiteles presegal 70 %, najpogosteje anti-K, anti-E in anti-D. V obdobju spremljanja se je število aloprotiteles na bolnika povečalo, prav tako pa se je povečalo število večkratnih aloimunizacij. Dinamika sprememb v pojavnosti aloprotiteles je bila opažena pri 9 % bolnikov, s skoraj enakim deležem pojava in izginotja. Skoraj polovica bolnikov je prejela transfuzijsko zdravljenje, večina od teh v obdobju spremljanja. Zaključek: Med aloimuniziranimi bolniki prevladujejo ženske in starejši bolniki, zlasti tisti z visokim tveganjem. Najpogostejša klinično pomembna aloprotitelesa so predvsem iz sistema Rhesus in Kell in lahko povzročijo hude reakcije pri transfundiranih bolnikih. Spremljanje z obema sistemoma nam omogoča določiti vrsto aloprotiteles in poudarja pomen stalnega testiranja ter integracije podatkov za zagotavljanje varnosti bolnikov.20252025-08-30 07:45:35Magistrsko delo/naloga171676sl